Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

V Knjižnici Mirana Jarca je ob sodelovanju z Združenjem borcev za vrednote Novo mesto avtor Gregor Jazbec predstavil monografijo Bitka na Sutjeski.

Mag. Gregor Jazbec, rojen leta 1972 v Trbovljah, gimnazijo končal leta 1991, študij psihologije leta 1996. Leta 2012 je prejel naslov magistra znanosti s področja upravljanja s kadri. Je predavatelj, pisec, filozof in urednik vojaškega zbornika.

V uvodu je gosta in prisotne pozdravil predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Novo mesto tov. Dušan Černe. Ob upoštevanju strogih omejitev števila prisotnih, si je predstavitev monografije Bitke na Sutjeski, lahko preko svetovnega spleta ogledala tudi širša zainteresirana javnost.

Po bitki na Neretvi januar – marec 1943, je sledila še bitka na Sutjeski maj – junij 1943. To sta bili bitki, v katerih je želel okupator uničiti Glavni štab in Narodno osvobodilno vojsko Jugoslavije. 127.000 okupatorskih vojakov je stisnilo v obroč 18.000 partizanov pod poveljstvom Josipa Broza – Tita. V bitki ja padlo 6.391 bork in borcev in med njimi so Nemci na ukaz Hitlerja pobili tudi več kot 2.000 neoboroženih ranjencev in zdravniškega osebja.

Verjetno se večina starejše populacije bitke na Sutjeski spomni po istoimenskem filmu, ki ga je leta 1973 zrežiral Stipe Delič. Lik Tita je v filmu odigral Richard Burton, ostale vloge pa številne eminentne osebnosti takratnega jugoslovanskega filma.

Po predstavitvi knjige sem avtorja prosil za pogovor, v katerem je o bitki na Sutjeski, ki jo je opisal v istoimeni knjigi, povedal:

»Ta bitka, včasih tako čislana in propagirana, je bila po razpadu Jugoslavije, vržena na smetišče zgodovine, skupaj še z marsikatero, če ne malodane vsemi ostalinami omenjene države. Je pa toliko večjo pozornost doživela, ko je Jugoslavija še obstajala. Vojaško zgodovinski inštitut JLA, če omenim samo eno pomembnejših raziskovalno – založniških inštitucij, je opravil megalomansko delo, s svojim zbiranjem vseh dokumentov in pričevanj in poskusi rekonstrukcije bitke. In pri tem ni bila edina.

Film takšne kvalitete ne dosega niti od blizu. Je dokaj ponesrečen, celo dokaj patetičen poskus ponazoritve junaštva Tita in brigad, ter trpljenja ranjencev – pri čemer je oboje resnično obstajalo, vendar so v svojem kričanju, s katerim so hoteli to ponazoriti, »zadušili« resničen potek, nauke in tragiko bitke. Filma ne priporočam nikomur, ki bi želel spoznati in razumeti bitko. Le okvirno in bežno se naslanja na dejstva. Film Neretva je objektivnosti in pripovednosti bližje.

Vsekakor jo vidim kot simbol, česa je zmožen človek oziroma skupina, ko se znajde v pošastnih pogojih. Težko bi našli bitko, ki se je vodila toliko časa in kjer je bilo tako malo možnosti za preživetje skupine, ki se jo je želelo uničiti. Titovi partizani so prikazali naravnost neverjetno sposobnost tovarištva in žrtvovanja, pa tudi trdoživosti, neuklonljivosti in agresivnosti do svojega nasprotnika. Tudi Lüters, poveljnik nemških sil, ki je želel uničiti Titovo skupino, je po koncu bitke v Berlin poslal zaključno poročilo, v katerem je zapisal dobesedno tole: »Potek bojev je pokazal, da so komunistične sile pod Titovim vodstvom odlično organizirane, spretno vodene, imajo presenetljivo visoko moralo, nasprotnikovo poveljevanje je bilo izjemno prožno in tudi v obrambi aktivno. Brez dvoma so komunisti nasprotnik, na katerega je treba resno računati, dorasla jim je zgolj enota, ki je opremljena in oborožena za gorsko bojevanje, dobro izurjena in pripravljena na največje telesne napore«.

Moje sporočilo je večplastno. Civilnim bralcem sporočam, da si ni nikoli več želeti takšne morije, kot je bila takrat, a da smo od nje, v smislu medsebojnih vojn, zgolj korak stran. Prikrita čaka za vsemi sovražnostmi, etnocentrizmi, verskimi delitvami, nacionalizmi, medsebojnimi obtoževanji in deljenji, ki pretresajo prostor bivše Jugoslavije. Zelo hitro se lahko spet ponovi zgodba druge vojne ali devetdesetih let. Na te bralce apeliram, naj ne zapadajo nizkim nagonom delitev, maščevalnosti in sovraštva. Prav tako poskušam pokazati, da so bile nekatere rešitve, sprejete v preteklosti, dobre in se jim ni treba posmehovati in metati v koš, še manj pa demonizirati.

Vojakom sporočam, da naj se na možen spopad dobro pripravijo. Enote na Sutjeski so pokazale veliko trdoživost, dobro vodenje, moralo, disciplino in kohezijo, tovarištvo in domoljubje. Nobene od teh lastnosti ni za zavreči, še več, so nujne za dobro delovanje in uspeh vojaških enot v boju tudi v sedanjem času. Poveljnikom pokažem, kaj se lahko iz bitke naučijo pri vodenju in izgradnji enot, takšnih, da bodo v boju sposobne zdržati velike napore. Poudarim, da ključ do bojne trdoživosti ni tehnika, temveč medsebojno spoštovanje in zaupanje, dobro vodenje, tovarištvo. Želim, da dojamejo, kako pomemben element pri bojni sposobnosti je morala in kako pomembni so pri njeni izgradnji - ali uničevanju. Brez zadržkov lahko bitko vidimo kot simbol moči človeškega duha, prevlado morale nad tonažo železja in ognja, nad materijo«.

Na vprašanje, ali je obiskal kraje, kjer je potekala bitka mi je povedal:

»Seveda sem jih obiskal. Tam sem bil desetkrat, vsakič po kakšen teden, dva in vsakič sem prehodil drug del poti. Ožje in širše območje Sutjeske sem prehodil bolj ali manj celo. Tako sem se lahko zelo dobro vživel v enote, ki so se spuščale iz Vučeva, napadale Borovno, Tjentište in Košur, se dvigale na Zelengoro, bile ujete na Milinkladah, se borile pri Ljubin Grobu in Košuti ter prebijale pri Balinovcu. Vse te kraje sem prehodil. Nemalokrat me je pral dež in hodil sem med 6 do 12 ur na dan, a je bilo vredno.

Spomin prebivalcev je zelo slab. Starejših še, mlajše generacije pa je posrkal vrtinec vojne v devetdesetih in stanje duha, ki je sledilo. Dovolj imajo svojih težav in izivov preživetja, da bi se ubadali še z to bitko. Jih razumem. Se pa Nacionalni park Sutjeska v zadnjih letih zelo trudi, da bi obudil še obstoječe simbole te bitke. Obnovil je gomilo pod grobnico partizanov, ki jo je pred leti odnesel plaz, postavil nove stopnice, ki vodijo do kostnice, zamenjal marmorne plošče okrog spomenika, le tega očistil in postavil muzej.

Drugi spomeniki, tako na Vučevu, kot na Zelengori, pa so v bolj klavrnem stanju. Še stojijo, a jih grize zob časa. Tiho se skrivajo med temnimi, skoraj neobljudenimi gozdovi«.

Besedam avtorja in sporočilo, ki ga v sebi nosi monografija Bitka na Sutjeski in kar je povedal v intervjuju, ni kaj dodati. Je jasno, izhaja iz zgodovinskih dejstev in izkušenj iz polpretekle zgodovine, je vsem nam v opozorilo in kot je povedal avtor, »da si ni nikoli več želeti takšne morije, kot je bila takrat, a da smo od nje, v smislu medsebojnih vojn, zgolj korak stran«.