Kovačija, kjer železo še vedno oživi pod kladivom
Obrt, ki je nekoč oblikovala vsakdanje življenje, danes počasi izginja. V Šmarci pri Kamniku pa v kovačiji Stara fužina še vedno vztrajajo pri tradicionalnem načinu dela.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Kovaštvo je ena najstarejših obrti, ki je stoletja oblikovala življenje ljudi in videz mest ter vasi. Kovači so izdelovali vse – od orodja in podkev do ograj, vrat in okrasnih elementov, ki so še danes del kulturne dediščine. Danes to znanje počasi izginja, saj ročno delo vse bolj nadomeščajo industrijski izdelki, mladih mojstrov pa je vse manj.
V Šmarci pri Kamniku v kovačiji Stara fužina železo segrejejo v ognju, ga oblikujejo s kladivom in iz njega ustvarjajo ročno kovane izdelke, tako kot so to počeli že njihovi predniki.
Obrt, stara skoraj tri stoletja
V času, ko večino kovinskih izdelkov izdelajo stroji v velikih industrijskih obratih, je pravi ročni kovač postal redkost. Nekdaj nepogrešljiv poklic, ki je bil prisoten skoraj v vsaki vasi, počasi izginja. V Šmarci pri Kamniku pa tradicija še vedno živi, tam že stoletja kladivo udarja po razžarjenem železu in nastajajo izdelki, ki nosijo pečat ročnega dela.
Kovačija Stara fužina ima izjemno dolgo zgodovino, ki sega skoraj tri stoletja v preteklost. Najstarejši zapisi o obrti segajo v leto 1728. »Stare zapiske smo našli iz leta 1728, ko so naši predniki prosili kriško gospodo, da bi iz kamniške Bistrice skopali industrijski potok za potrebe mlinarstva in fužinarstva. Leta 1787 so domačini zgradili umetni kanal – Mlinščico, ki je v dolžini več kilometrov poganjala poleg kovačije tudi mline in žage,« pripoveduje kovaški mojster Janko Grašič.
Mlinščica je bila v tistem času pomemben vir energije za lokalne obrti. Vodni tok je poganjal različne naprave in stroje, ki so omogočali razvoj obrti v kraju. V Šmarci je bilo nekoč kar devet vodnih koles, ki so služila mlinom, žagam in kovačijam. Prav ta vodna energija je bila dolgo časa gonilna sila številnih rokodelskih dejavnosti.
Danes je kovačija Stara fužina edina, ki še ohranja povezavo s to staro tradicijo. Čeprav voda ne poganja več strojev, spomin na nekdanje čase ostaja del njihove zgodbe. V delavnici se še vedno ohranja znanje, ki se je prenašalo iz generacije v generacijo, in prav to daje tej obrti poseben pomen. Kovačija tako ni le delavnica, temveč tudi živ spomin na čas, ko so bile ročne obrti temelj lokalnega gospodarstva.
Ročno delo, brez uvoza
V kovačiji Grašič vztrajajo pri načelu, ki je danes v času množične proizvodnje precej redko, skoraj vse nastane v njihovi delavnici. Kupijo le osnovni material, torej surovo železo, vse ostalo pa oblikujejo sami. Od ograj in vrat do svečnikov ali dekorativnih elementov je vsak izdelek rezultat ročnega dela, segretega železa in natančnega kovanja.
»Kar vidite pri nas, je ročno narejeno. Če kdo pri nas najde dva popolnoma enaka kosa ali izdelek iz uvoza, ga dobi zastonj,« v šali pravi Grašič. Pri pravem ročnem kovanju je namreč skoraj nemogoče ustvariti dva popolnoma enaka izdelka. Vsak kos ima svoje drobne posebnosti, ki so pravzaprav dokaz, da je nastal pod rokami mojstra.
Po njegovih besedah se danes na trgu pogosto pojavljajo izdelki, ki jih prodajajo kot ročno kovane, v resnici pa gre za industrijsko izdelane kovinske elemente. Takšni izdelki so običajno štancani v velikih serijah, pogosto tudi uvoženi iz tujine, nato pa se prodajajo kot tradicionalno kovaštvo.
»To je približno tako, kot bi šli na kmečki turizem na domače kosilo, pa bi imeli samo mikrovalovko in konzervo,« razliko med pravim in industrijskim kovaštvom ponazori Grašič. Prav zato v kovačiji stranke pogosto povabijo, da si ogledajo tudi sam proces dela – da lahko vidijo, kako iz kosov železa nastajajo unikatni kovani izdelki.
Kovaštvo kot umetnost
Danes se v njihovi delavnici najpogosteje izdelujejo ograje, dvoriščna vrata, okenske mreže in različni kovani elementi za hiše. Pogosto nastajajo tudi svečniki, kamnite garniture, mize ali stoli – vse po naročilu. Pri tem kovač ni le obrtnik, temveč tudi oblikovalec in poznavalec zgodovine.
»Kovač mora obvladati estetiko in statiko, poleg tega mora vedeti, iz katerega obdobja izhaja določen motiv. Ograja ali vrata so nakit hiše, zato morajo hiši tudi pristajati,« pojasnjuje Grašič.
Veliko del so opravili tudi za spomeniško zaščitene objekte po slovenskih mestih in tudi v tujini. V Kamniku so njihovi kovani elementi na številnih stavbah, med drugim ob Sadnikarjevem muzeju, vrata Grad muzej Zaprice, razni izveski po starih mestnih jedrih po Sloveniji, na občini in na različnih ograjah po mestu. Po Plečnikovih načrtih so izdelovali kovane elemente tudi drugod po Sloveniji. »Ko restavriraš staro stvar, moraš vedeti, iz katerega obdobja je in kakšen motiv je bil takrat značilen,« pravi.
Stroj iz leta 1895, ki še vedno dela
V kovačiji deluje tudi pravi tehnični biser, vzmetno kladivo iz leta 1895, ki ga domače imenujejo kar »norc«. Gre za star kovaški stroj, ki še danes vsak dan pomaga pri delu.
»To kladivo je nekoč poganjala voda. Še danes imamo načrt, kako so ga postavili, in celo račun zanj,« pove Grašič. Za njegovo postavitev je bilo treba izkopati skoraj šest metrov globoko jamo, ki je ublažila tresljaje. Kljub starosti stroj še vedno deluje brezhibno.
Poklic, ki počasi izginja
Čeprav zanimanja za kovane izdelke ne manjka, se obrtniki danes soočajo z drugačnim izzivom, to je pomanjkanjem ljudi, ki bi se želeli naučiti tega poklica. V preteklosti je bilo v kovačiji Grašič precej več zaposlenih. Kot pripoveduje Janko Grašič, je bilo včasih v kovačiji zaposlenih tudi od deset do dvanajst ljudi, poleg tega pa so pri delu pomagali še študenti in vajenci. Danes je slika precej drugačna.
»Če bi dobili izučenega kovača, bi ga z veseljem zaposlili. A takih skoraj ni več,« pravi Grašič. Težava ni v tem, da dela ne bi bilo, temveč v tem, da ljudi s potrebnim znanjem skoraj ni.
Razlog je tudi v tem, da se kovaštva danes skoraj nikjer več ne da formalno izučiti. Nekdaj je bil to poklic, ki se je prenašal z mojstra na vajenca, danes pa mladi redko izberejo ročne obrti. Veliko se jih raje odloča za poklice, povezane z računalniki ali pisarniškim delom, fizično zahtevno delo pa jih pogosto ne pritegne.
»Čez nekaj let bo velik problem. Ne bo več kovačev, kolarjev ali pasarskih mojstrov,« opozarja Grašič. Po njegovih besedah se namreč približuje čas, ko bo starejša generacija obrtnikov odšla v pokoj, naslednikov pa ne bo dovolj.
Če se trend ne bo spremenil, bi lahko številne tradicionalne obrti, ki so stoletja oblikovale slovensko kulturno in gospodarsko dediščino, v prihodnjih desetletjih skoraj povsem izginile. Kovaštvo je ena od njih.
Obrt, ki jo želijo približati mladim
Prav zato se v kovačiji Grašič že več let trudijo, da bi kovaštvo približali mlajšim generacijam. Pri njih lahko prakso opravljajo tudi dijaki, predvsem iz šol, kjer se učijo preoblikovanja kovin, poleg tega pa sodelujejo z Obrtno zbornico Slovenije pri programu za pridobitev naziva priznani rokodelec – kovač.
Kandidati, ki želijo pridobiti ta certifikat, morajo opraviti tako teoretični kot praktični del usposabljanja. Program traja več dni, prvi dan je namenjen teoriji in spoznavanju osnov obrti, naslednja dva dni pa praktičnemu delu v kovačnici. Na koncu morajo udeleženci izdelati določen izdelek, s katerim pokažejo svoje znanje. V kovačiji Grašič je to tolkalo za vrata, tradicionalni kovani element, pri katerem mora kandidat dokazati občutek za oblikovanje in natančnost pri delu z razžarjenim železom. Če izdelek uspešno izdela, prejme certifikat Obrtne zbornice Slovenije.
Ker kovačev primanjkuje, so se v zadnjem času skupaj z zavodom za zaposlovanje začeli pogovarjati tudi o možnosti prekvalifikacije. Ljudje, ki bi se želeli naučiti poklica, bi lahko nekaj mesecev praktično delali v kovačiji in se pod vodstvom mojstrov naučili osnov obrti. Če bi se izkazali za primerne, bi lahko kasneje dobili tudi zaposlitev. »Če kdo pokaže interes in ima občutek za delo, ga lahko marsikaj naučimo,« pravi Grašič.
V zadnjih letih se kovačija vse bolj odpira tudi obiskovalcem. Lastniki namreč verjamejo, da ljudje šele takrat zares razumejo vrednost ročnega dela, ko vidijo, kako nastane izdelek. »Radi pokažemo, kako nastane izdelek. Stranka lahko pride v kovačnico, dobi rokavice in lahko celo poskusi kovati. Nič ne skrivamo,« pravi Grašič.
V njihovih prostorih imajo tudi več kot 200 kvadratnih metrov veliko galerijo z razstavljenimi kovanimi izdelki – od ograj in vrat do svečnikov, postelj in drugih unikatnih predmetov. Obiskovalci tako dobijo dober vpogled v bogato tradicijo obrti, ki jo družina Grašič ohranja že skoraj tri stoletja.
Poklic, ki ga moraš imeti rad
Kovaštvo je fizično zahtevno delo, a za tiste, ki ga imajo radi, je lahko tudi izjemno ustvarjalno. »To je zelo lep poklic,« pravi Grašič. »Ampak moraš ga imeti rad. Jaz imam srečo, da sta moj poklic in moj hobi eno in isto.«
In prav to je morda največja skrivnost obrti, ki kljub vsem spremembam še vedno preživi – ljubezen do dela in ponos na znanje, ki se prenaša iz generacije v generacijo.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
