Arhiv Štajerskega Tednika

Tako je svojo pot med drugimi neslavno končala tudi nekdaj uspešna ormoška tovarna sladkorja. Podravski in pomurski pridelovalci sladkorne pese, ta zadnja leta raste na približno sto hektarjih površin, so se takrat združili v zadrugo in, ker doma za njihov pridelek ni bilo več kupca, tega našli na Hrvaškem. Od leta 2017 je bil to najprej Viro iz Virovitice, ko je ta zaprl svoja vrata, pa je slovenska sladkorna pesa začela romati v Osijek v HIŠ, hrvaško industrijo sladkorja.

V Kristalu pravijo, da gre za zanesljivega poslovnega partnerja, ki odkupi ves pridelek pese, zato kmetom ni treba skrbeti za zaslužek. Kar je več kot dobro. Pa vendar je škoda, da surovino izvažamo, nato pa jo uvažamo kot izdelek, namesto da bi peso v sladkor predelali kar doma. Kajti dodana vrednost ni v pridelavi, pač pa v predelavi. Vas ta zgodba kaj spominja na ono o lesu? Tudi tam že leta poslušamo, kako na tuje poceni prodajamo kakovosten les, nato pa ga nazaj vozimo kot drag polizdelek.

Vsake toliko se govori o novi tovarni sladkorja pri nas, ki da jo bo finančno podprla tudi država, a očitno ostaja le pri pobožnih sanjah.

Preberite več v Štajerskem Tedniku