Stari DKW schnellaster je počasi lezel na avtovleko. Vozilo so pred več kot pol stoletja sestavili v novomeški avtomobilski tovarni, takrat se je imenovala še Motomontaža, iz muzejske zbirke IMV v novomeškem Drgančevju, kamor so ga v nič kaj uglednem stanju pripeljali pred nekaj tedni, pa ga bodo v roke dobili v delavnicah Šolskega centra. Restavriranje prvega dostavnega avta, kar so jih kdaj naredili v Novem mestu, bo zaradi šolskih počitnic trajalo nekje do pozne jeseni.

Ta, ki nam ga je prodal, je avto opazil, ko so ga hoteli dati na odpad, pripoveduje Andrej Andrijanič, ki je v Klubu prijateljev IMV zadolžen za zbiranje vozil, s katerimi prizadevni člani že lep čas marljivo polnijo muzej dolenjske avtomobilske in prikoličarske industrije. Ta je pred dvema mesecema v eni od nekdanjih skladiščnih hal v Drgančevju pri Žabji vasi tudi uradno odprl svoja vrata. »Za avto mi je povedal nek Ljubljančan, ki ima tudi enega schnellasterja, a ga noče prodati. Je pa rekel, da je pred 15 leti pod Pohorjem na nekem dvorišču videl enak avto. Res sva se šla vozit po tistih vaseh in možakar je prepoznal hišo. Lastnik avta je bil nek avtoklepar, ki je vedel, da je to naša zgodovina, in ga sprva sploh ni hotel prodati. Šele ko sem mu prinesel knjigo in film o IMV-ju in ko sem mu zatrdno obljubil, da bo avto pristal v muzeju ter da ga bomo restavrirali, se je omehčal,« pripoveduje Andrijanič.

ZA ZDAJ LE MINI MUZEJ IN UČILNICA

Na vhodu v muzej obiskovalca pričaka tudi prva novomeška prikolica, ki so jih v IMV-ju začeli izdelovati nekaj let za avtomobili. Narejena je skorajda na novo. Originalno je le podvozje, malo so si pomagali z rezervnimi deli, večino pa so na novo naredili v podjetjih, ki so še danes vpeta v proizvodnjo prikolic. Okna so iz šmarješkega Plastoforma, pohištvo iz šentjernejskega Podgorja, ostalo so naredili v prototipni delavnici Adrie Mobil in Adrii Plus.

»Če je narejeno na izvirni osnovi in na enak način kot original, lahko dobi status muzejskega eksponata, sicer ne,« pojasnjuje predsednik Kluba prijateljev IMV Božo Kočevar. Nad tem, kaj lahko razstavijo in česa ne, sicer bdi Tehniški muzej Slovenije, ki pomaga s strokovnimi nasveti, klubski zbirki pa je prijazno odstopil tudi kar nekaj vozil. »Kar imamo zdaj, je mini muzej in oddelek za izobraževanje,« pravi Kočevar in dodaja, da se morajo v kratkem odločiti, ali bodo v muzej preuredili tudi večjo sosednjo halo.

»V Drgančevju naj bi nekoč stal univerzitetni kampus in muzej bi bil njegov sestavni del. Zato vlagamo le toliko, kolikor je nujno, in na način, da lahko po potrebi vse preselimo. No, druga hala je potrebna večjih posegov. Izračunati moramo, koliko bi vse to stalo, nato pa bo treba z občino doreči, kako naprej. Morda bi se dalo prostor z nizkimi stroški urediti vsaj za prikolice, saj Tehniški muzej zanje ne postavlja tako ostrih pogojev kot za avte,« načrte kluba razgrne Kočevar.

Sicer je muzej za individualne oglede odprt vsako prvo soboto v mesecu, med 10. in 12. uro, po dogovoru pa je možen tudi obisk večjih skupin. »Imamo deset usposobljenih vodičev, vsi so člani kluba, ki so delali na tem projektu in veliko vedo o muzeju in vozilih ter seveda o IMV-ju in razvoju avtomobilske in prikoličarske proizvodnje,« se pohvali Kočevar, ki pri urejanju muzeja in sestavljanju zbirke ne pozabi omeniti pomoči podjetij, ki so nastala iz IMV-ja.

SANITET BI MORAL VOZITI KROMPIR

Do vrnitve schnellasterja bo status najstarejšega vozila v Drgančevju pripadal austinu 1300, ki so ga dobili v dar od Tehniškega muzeja. Ta je v Novo mesto vrnil tudi zadnjo izdelano katrco in prvo Revozovo petico. Tu je tudi prvi renault, kar so jih naredili v Novem mestu (R 12), ki jestarejši Celjanki še vse do pred nekaj let služil pri vsakodnevnih opravkih. Največ je seveda legendarnih IMV-jevih kombijev. Danes je najlažje priti do izvedenke »gasilec«, saj jih kar nekaj - še posebej v južnih republikah nekdanje skupne države - uporabljajo še danes. Zato pa se je za toliko zahtevnejšo nalogo izkazalo iskanje »saniteta «.

»Po celi nekdanji Jugoslaviji smo imeli napeljano mrežo. V IMV-ju smo jih naredili ogromno, tako za vojsko kot za civilne potrebe. Celo izvažali smo jih na Češko in v Avstrijo. No, vse zveze niso pomagale prav dosti in nazadnje smo ga povsem slučajno našli na spletu,« pravi Kočevar. Prodajal ga je nek moški iz Prezida na Hrvaškem, v bližini Babnega polja na Notranjskem, v akcijo pa je šel ponovno Andrijanič.

»Ta, ki ga je prodal, je bil drugi lastnik. Prej so ga imeli v zdravstvenem domu, možakar pa ga je kupil, da bi z njim vozil krompir z njive in podobno. A registracija je bila predraga, zato ga je pospravil v garažo. Avto mu je sčasoma prirasel k srcu, zato ga je lepo negoval in še danes je v zelo dobrem stanju. V bistvu ga sploh ni hotel prodati, a je njegov sin kupil nov avto in je potreboval garažo, tako da je moral sanitet od hiše. Prišli smo še pravočasno, a ne čisto prvi. No, prevladalo je, ko smo povedali, da bo avto končal v muzeju in da bo tu napisano tudi ime prejšnjega lastnika,« pravi Andrijanič.

Tudi saniteta trenutno restavrirajo, do popolne zbirke pa prizadevnim članom kluba manjka še kar nekaj vozil. Na spisek »nujno« tako sodita še DKW 1000s in karavanska izvedenka DKW univerzal, ki sta prva osebna avtomobila, izdelana v Novem mestu. Oba imajo že ogledana, a preden bosta v Novem mestu, bo moral Andrijanič uporabiti še kar nekaj svojih pogajalskih spretnosti. Tudi zbirka kombijev še ni popolna, saj manjkata še policijska marica in poštar. No, sodeč po zanosu, s katerim se člani kluba lotevajo urejanja muzeja, bodo tudi ti avtomobili kmalu na ogled.

Članek je bil objavljen v 24. številki Dolenjskega lista 16. junija letos.