"Na začetku strah, danes pa – brez njih si težko predstavljamo delo"
Tuji dijaki in študenti na praksi niso več redkost – tudi v zdravstvu ne. Vstopajo v naše bolnišnice, v domove za starejše in izkušnje so navdušujoče.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Pogovarjali smo se s predstavniki Psihiatrične bolnišnice Idrija, VDC Tončke Hočevar in doma starejših, ki jih že vrsto let sprejemajo, ter preverili, kako takšna izkušnja vpliva na delo zaposlenih, odnos do pacientov in stanovalcev ter vzdušje v kolektivu – in zakaj jo vse pogosteje vidijo kot priložnost, ne kot breme.
»Na začetku nas je bilo malo strah«
Ko so prvič sprejeli tujega dijaka, niso vedeli, kaj pričakovati. Jezik, delo s pacienti, odgovornost, pa tudi vprašanje, kako ga vključiti v vsakdanji ritem – vse to so bila odprta vprašanja, na katera ni bilo enostavnih odgovorov.
»Na začetku je bilo nekaj strahu, predvsem zaradi jezika,« pove Urban Bole, mag. zdravstvene nege iz Psihiatrične bolnišnice Idrija. »Psihiatrija je vendarle področje, kjer je komunikacija ključna.« Dodaja, da so se spraševali, kako bo sodelovanje sploh potekalo, če pacient in dijak ne bosta govorila istega jezika, pa tudi, kako se bo tujec znašel v občutljivem okolju, kjer je pomemben vsak stik.
Podobno je bilo tudi v domu starejših občanov Janeza Krstnika. »Prej jih sploh nismo sprejemali,« pove glavna medicinska sestra Tina Koprivc. »Zaposleni niso znali angleško, pa tudi nekako niso bili za to.« Dodatno negotovost je prinašalo delo s starejšimi, pogosto bolnimi in krhkimi stanovalci, kjer si zaposleni težko predstavljajo, da bi vpeljali še nekoga, ki sistema ne pozna.
A potem so naredili prvi korak. Najprej previdno, z enim dijakom, z več nadzora in z jasno začrtanimi nalogami. »In smo bili navdušeni – mi in pacienti,« pove Bole. Prvi pomisleki so se hitro razblinili tudi v domu starejših, nadomestila pa jih je lepa izkušnja, ki obogati njihovo leto.
Mladi, ki pridejo z razlogom
Program Erasmus+, ki ga v Sloveniji koordinira nacionalna agencija CMEPIUS, že vrsto let omogoča, da dijaki in študenti del svojega izobraževanja opravijo v tujini. Slovenija je pri tem vse bolj zanimiva destinacija – v naše ustanove prihajajo mladi iz različnih držav, od Belgije in Finske do Španije, Avstrije in drugih delov Evrope.
Na prvi pogled gre za še eno obliko prakse, a sogovorniki opozarjajo, da ti mladi niso povprečni dijaki. Gre za posameznike, ki so pripravljeni stopiti iz svojega okolja, pustiti za sabo domačnost in varnost ter se za nekaj tednov ali mesecev preseliti v popolnoma novo okolje.
»To so mladi, ki se sami odločijo, da bodo šli v drugo državo, kjer nikogar ne poznajo,« pravi Urban Bole. »To pomeni, da so motivirani, radovedni in pripravljeni delati.« Ta razlika se hitro pokaže tudi v praksi. »Res se želijo naučiti,« dodaja. »Sprašujejo, opazujejo, sodelujejo – niso pasivni.«
Podobno izkušnjo imajo tudi v VDC-ju Tončke Hočevar. »Imeli smo študente iz Španije in Belgije,« pove Simona Smole. »Tista dva iz Belgije sta bila že zaposlena v podobni ustanovi in sta se res zelo hitro vključila.« Njuna prednost ni bila le znanje, ampak tudi izkušnje in zrelost. »Bila sta zelo zainteresirana, hitro sta razumela, kako delamo, in sta se brez težav vključila v ekipo,« doda.
Mlajši, ki še nimajo toliko izkušenj, pa prinesejo nekaj drugega. »Pri nekaterih vidiš, da šele iščejo svojo pot,« pravi Smole. »Ampak ravno zato je ta izkušnja za njih pomembna – in tudi za nas.«
Skupno vsem pa je, da pridejo z razlogom. Ne zato, ker bi morali, ampak ker želijo. In prav to je pogosto ključ do tega, da se v novem okolju tako dobro znajdejo.
Niso opazovalci, ampak sodelavci
Razlika med dobro in slabo prakso je po besedah sogovornikov preprosta – ali študenta res vključiš v delo ali pa ostane le nekdo, ki opazuje od strani. Prav pri tem se največkrat pokaže, ali bo izkušnja imela vrednost ali ne.
»Pri nas niso samo zraven,« poudari Simona Smole. »Z njimi dejansko delamo. Vključujemo jih v vsakdan – gredo z uporabniki na sprehode, ustvarjajo, se pogovarjajo, sodelujejo pri aktivnostih.« Po njenih besedah je prav ta občutek, da so del ekipe, tisti, ki naredi razliko. »Če jih pustiš ob strani, tudi oni to začutijo. Če pa jih sprejmeš, se hitro odprejo.«
Podoben pristop imajo tudi v domu starejših Janeza Krstnika, kjer skušajo prakso čim bolj približati realnemu delu. »Pokažemo jim res veliko,« pravi Tina Koprivc. »Od osnovne nege do bolj zahtevnih stvari.« Pri tem pa ne ostane le pri razlagi. »Dajanje injekcij na primer vadijo na pomaranči ali banani, da dobijo občutek, kako to sploh izgleda v praksi.« Če pokažejo interes, jih vključijo še bolj. »Včasih želijo videti več, ostanejo dlje, pridejo celo v nočno izmeno,« doda. »Takrat jim pokažemo še dodatne stvari, ki jih sicer ne bi videli.«
V Psihiatrični bolnišnici Idrija pa prisegajo na mentorstvo in postopno vključevanje. »Priključijo se medicinski sestri in delajo skupaj z njo, kolikor je to varno in primerno,« pojasnjuje Urban Bole. »Na začetku malo bolj opazujejo, potem pa vedno več sodelujejo.« Pomembno se jim zdi tudi, da študenti ne ostanejo le na enem mestu. »Peljem jih po različnih oddelkih, da vidijo, kako delo poteka širše,« pravi. »Tudi vprašamo jih, kaj jih zanima, in poskušamo to vključiti.«
Ko besede niso več najpomembnejše
Jezik? Da, skoraj vedno je prva ovira, na katero pomislijo – in tudi prva, ki se v praksi pokaže. A kot pravijo sogovorniki, običajno ne za dolgo. »Angleško večinoma znajo, nekaj slovenskih besed pa se naučijo zelo hitro,« pravi Simona Smole. »Tiste osnovne – dobro jutro, hvala, dober tek – osvojijo v nekaj dneh.« In že to pogosto zadošča, da se vzpostavi prvi stik.
Veliko pa naredi tudi pripravljenost na obeh straneh. Zaposleni se trudijo govoriti angleško, študenti pa se ne bojijo poskusiti slovensko. Vmes nastanejo tudi zabavne situacije. »Včasih kdo narobe izgovori kakšno besedo in se potem vsi smejimo,« pove Smole. »To dejansko poveže ljudi.«
A v nekaterih primerih besede sploh niso ključne. »Na oddelku za demenco smo imeli študenta, ki se je z uporabniki sporazumeval predvsem z mimiko in kretnjami,« pove Tina Koprivc. »Pa so se ga zelo hitro navadili.« Prisotnost, nasmeh, dotik – vse to pogosto pove več kot besede. »Hodil je z njimi, se igral z njimi, sodeloval pri aktivnostih,« opisuje.
Takšni trenutki hitro razblinijo začetne dvome. Tam, kjer bi pričakovali največ težav, se pogosto zgodi ravno obratno. »Starejši ali pacienti se zelo dobro odzovejo,« pravi Koprivčeva. »Sprejmejo jih brez zadržkov.«
Tudi v psihiatriji opažajo podobno. »Pacientom to celo popestri dan,« pravi Urban Bole. »Malo drugače govorijo, malo drugače razmišljajo – in to jih aktivira.« Novi obrazi, nov jezik in drugačna energija vnesejo v vsakdan nekaj svežine, ki je v takšnih okoljih še posebej dragocena.
»Tudi mi se od njih učimo«
Čeprav dijaki in študenti prihajajo na prakso predvsem zato, da bi se učili, se v praksi hitro pokaže, da proces nikoli ni enosmeren. Pravzaprav sogovorniki poudarjajo, da pogosto pridobijo prav vsi – tudi tisti, ki naj bi znanje predajali.
»Prinesejo nov pogled,« pravi Simona Smole. »Včasih kakšno idejo ali pristop, ki ga mi sploh ne bi opazili, ker smo preveč vpeti v svoj način dela.« Svežina, ki jo prinesejo, ni nujno velika sprememba, pogosto gre za majhne stvari – drugačen način komunikacije, drugačno organizacijo časa ali preprosto drugačen odnos do uporabnikov.
Urban Bole ob tem opozarja na širšo sliko. »Ko jih primerjaš z našimi dijaki, vidiš, da smo po znanju povsem primerljivi z državami, kot sta Belgija ali Finska,« pravi. »Včasih imamo občutek, da je drugje vse boljše, pa ni nujno tako.« Takšne izmenjave zato pogosto razbijejo stereotipe – tako pri gostiteljih kot pri študentih.
Se pa razlike pokažejo drugje, predvsem v organizaciji dela. »Pri njih imajo pogosto več kadra na posameznega pacienta,« opozarja Tina Koprivc. »Pri nas je tempo dela hitrejši, moraš v krajšem času narediti več stvari.« Tujci so nad tem včasih presenečeni, a hkrati dobijo realen vpogled v drugačne delovne razmere.
Po drugi strani pa tudi oni opazijo nekaj, kar domači pogosto jemljejo za samoumevno. »Rekli so, da pri nas res veliko delamo z uporabniki, jih vključujemo v okolje,« doda Smole. »To jih je zelo presenetilo.« Prav ta poudarek na odnosu, na vključevanju in vsakodnevnem stiku je nekaj, kar tujci pogosto odnesejo kot eno najmočnejših izkušenj.
Na koncu se tako pokaže, da ne gre le za prenos znanja, ampak za pravo izmenjavo. Vsak prinese nekaj svojega – in vsak nekaj odnese. »Če bi me danes kdo vprašal, ali naj sprejme na prakso tuje študente, bi rekla – absolutno,« pravi Smole. »Ampak jih moraš vključiti, ne samo opazovati.«
CMEPIUS je lani v Slovenijo skupaj pripeljal 13.330 udeležencev (učencev, dijakov, študentov, učečih se odraslih in strokovnega osebja), kar je 18,4 odstotka več kot leto prej. Prišlo je več kot 2240 dijakov, kar 38 odstotkov več kot leta 2024, na področju strokovnega in poklicnega izobraževanja pa je Slovenija gostila 2684 udeležencev, kar je za več kot 34 odstotkov preseglo leto prej.
Interes za obisk Slovenije med tujimi dijaki torej iz leta v leto raste in pomembno je, da slovenski delodajalci prepoznajo priložnosti, ki jo takšno sodelovanje v okviru programa Erasmus+ ponuja. Izkušnje tistih, ki že sodelujejo, kažejo, da s tem pridobijo vsi – tuji dijaki, podjetja oziroma institucije, ki jih gostijo, njihovi uporabniki in zaposleni ter širša okolica.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
