»Če se bom ful učil, bom imel ful plačo,« je izjavil prvošolček v otroški radijski oddaji Veseli tobogan. Otrok je torej povezal znanje s kupom denarja. Prejkone se misel ni porodila v njegovi otroški glavici, ampak jo je najverjetneje slišal doma. Iz ust svojih staršev, ki so mu obljubili za pridno učenje, lepo, dobro plačano bodočnost v družbi, ki vrednoti vse skozi kapital.

Tisti torej, ki se ne bodo ful učili, bodo, ko odrastejo in se zaposlijo, slabo plačani. Enako velja za vse tiste, ki se težko učijo, ki niso odprtih glav. Ti so obsojeni torej  na slabo plačane službe. Razslojevanje že od prvega šolskega dne torej. V glavah, kjer je težko kaj spremeniti. Prej boš premaknil goro, kot spremenil še tako trhlo prepričanje.

Morda smo prav zato še vedno v kameni dobi, le da obvladamo medmrežje, mobilne telefone in mobilno telefonijo. Misli in spoznanja v glavah pa so zacementirana. Tolažimo se, da smo z napredkom tehnologije tudi sicer napredovali. Pa nismo. Namesto kamna, s katerim smo se pobijali nekdaj, imamo danes na razpolago veliko učinkovitejša orožja. Včasih smo, če smo hoteli kam priti, jahali konje, danes grmi pod našimi zadnjicami na stotine konj. Za marsikaterim volanom pa sedi - osel. Z živalskimi nagoni: priti na cilj pred drugimi osli. Za vsako ceno. Tudi za ceno življenja. In kdor ni takšen, izpade iz življenjske dirke.

Preberite še ...

Kulinarika

Paradižniki, ki jih Slovenci obožujemo. Poznate vse?

Pa ni dokazano, da posest veliko znanja jamči tudi veliko denarja. Nekje sem prebral, da se največji svetovni bogataši res ne morejo pohvaliti s preveč bogatim skladiščem znanja. Prej obratno: najbogatejši ljudje so na meji polpismenosti, premorejo pač lastnosti, ki prinesejo v končnem seštevku milijone. Največkrat so ob pravem času na pravem mestu. Tako kot naši turbo kapitalisti, ki so pravi čas zavohali, kako si v tranzicijskem obdobju nagrabiti veliko denarja, pa ostati nedolžen kot jagnje, ki odjemlje grehe sveta. »Znašli so se,« njihov grabež komentira raja, ki črti bogataše, čeprav si želi biti bogata. Ne poznam človeka, ki ne bi hotel imeti več, kot ima, četudi prezira vse materialno. Se pravi v končni fazi tudi sebe.

Ko sem poučeval v osnovni šoli, me je bilo vedno malce strah za odličnjake. Za pridne in marljive učence. Za barabice sem vedel, da se bodo v življenju še kako dobro znašle. In pri redkokaterem učencu sem se zmotil. Cvekarji in tisti, ki so se ob bangerjih vlekli iz razreda v razred, so me na cesti že čez nekaj let pretekli z mercedesom, ko sem kihal s svojo stoenko mediteran v malo bolj strm klanec. Učenke, ki so od samega učenja in pridnosti mežikale z gornjo trepalnico ali so imele od pretiranega učenja in buljenja v šolske knjige že v sedmem razredu dioptrijo večjo od plus ali minus tri, pa so po končani fakulteti umirale na obroke v kakšni podeželski vukojebini. Če so imele slepo srečo, da jih je na njihovi življenjski poti poročil bogat avtoprevoznik, ki ni ločil baroka od barilčka, so navidez srečno živele do konca svojih plodnih dni. Nakar so se vpisale v univerzo za tretje življenjsko obdobje, kjer so znanju dodajale nova znanja do te mere, da na koncu niso znale odgovoriti niti na tako enostavno vprašanje, kot je: kaj je bilo prej na svetu - jajce ali kokoš.

Kljub vsemu pa je znanje neizmerno bogastvo. A ne v pomenu, če se boš ful učil, boš imel ful denarja, ampak v  smislu bogatenja notranjosti in v poskusu iztrgati se s pomočjo širokih umskih prostranstev, napolnjenih z znanjem, iz krempljev živalskosti, kar jo je še v nas in okoli nas. Z znanjem nabildan človek teže postane žrtev hijen, ki prežijo na nevedneže na vseh razkrižjih človekovih poti.

Bi to sploh lahko bila motivacija vsem, ki so šele stopili na pot pridobivanja znanja? Ali je denar, sveta vladar, močnejši spodbujevalnik?