Oprostite, ampak jaz mislim, da pretiravamo. Reagiramo na dogajanje okoli sebe impulzivno, ker je menda tako treba, ker so nas tako naučili, ker drugače ne gre. Kupujemo darila, poskušamo ugoditi, pripravljamo svečane večerje. Saj je vse to lepo, ampak...

Pretiravamo. Države pretiravajo, ko druga od druge zahtevajo zemljo, medtem ko tista narava, ki jo imajo že itak v lasti, propada. Se obnašajo tako, kot da je v 21. stoletju pomembna hosta in ne pamet ter znanje. Na nek čuden način si želimo, skupaj z našimi državami in vladami, da bi vsi razmišljali enako in nismo pripravljeni sprejemati dejstva, da so razlike med nami največje bogastvo, ki ga premoremo. Razlike, ki smo jih sposobni sprejemati ali vsaj poslušati in se iz njih naučiti. Kar še ne pomeni, da se moramo z različnim mnenjem tudi strinjati, ker je tako vljudno. Nasprotno.

Pretiravamo, ko bi radi v teh nekaj prazničnih dneh naredili vse tisto, kar nam menda ni uspelo v celotnem letu. Izgovoriti lepe besede, nakloniti prijazen nasmeh, pripraviti odlično zabavo, skuhati slastno lazanjo. Pretiravali bi še bolj, če ne bi bilo gospodarske krize, saj bi neobremenjeno kupovali še več daril, stvari, predmetov. Daril, ki jih nihče ne more vrniti, saj velikokrat ne nosijo pomena, ki ga mora darilo vedno nositi. Spoštovanja, ljubezni, dobrih želja. Zato vrednost darila ni v ceni, ampak v tem kako, zakaj in komu dajemo.

Pretiravamo, ko vidimo gospodarsko krizo (spet) kot nekaj, kar bo pomenilo živeti ali umreti. Vajeni razsipnosti podjetij, držav, družbe kot celote smo pričeli verjeti, da je več potrebno enačiti z bolje, da je višje enako pomembnejše, da le obložena miza pomeni pot do sreče. Pretiravamo, ko vidimo težave levo in desno, kot nekaj nepričakovanega, neobvladljivega. Kolo zgodovine se ne bo nikoli ustavilo, tudi če si to še tako srčno želimo. V življenju so pred nami pretresi, padci in vzponi. Takšni, kot so spremljali naše starše, stare starše, prednike pred sto in več tisoč leti. Iluzija je pričakovati, da bo šlo vse vedno le navzgor, pa če se zdi to še tako krasno.

Pretiravamo, ko kažemo s prstom na nevarnosti, ki pretijo vse okoli nas. Nevaren je terorizem, nevarno je leteti z letalom, nevarno je uživati mleko in zelenjavo iz konzerve. Ob vseh groznih sodobnih nevarnostih povprečna življenjska doba v razvitem svetu še kar raste in najbolj pogost vzrok nezgodne smrti v ZDA je utopitev v bazenu (pardon, ampak jaz si to predstavljam nekako tako, da gre nekdo opit plavat in ne more ven, pa naj bo situacija še tako tragična). Če odštejemo seveda prometne nesreče, ki jih je bilo v Sloveniji letos krepko manj, kar so kot kaže prinesle ravno mnogo višje kazni za prekrške. Hm, pretiravanje včasih torej tudi pomaga. Mogoče, ko je odgovor na pretiravanje na drugi strani, pri hitrosti, alkoholiziranosti, neprevidnosti. 

Lao Tzu, kitajski filozof, je 600 let pred našim štetjem zapisal misli, ki najdejo začuda svoj prostor tudi v današnjem sodobnem svetu. Mirno lahko ugotovimo, da vsa tehnologija in napredek še vedno ne moreta rešiti osnovnih človeških zadreg.

Imeti ali ne imeti sta del drug drugega.
Teža in lahkost podpirata drug drugega.
Dolgo in kratko določata drug drugega.
Visoko in nizko sta odvisna drug od drugega.
Prej in potem si sledita.

Ja, brez slabega v življenju nikoli ne moremo razumeti, kaj je dobro. Zato ne čakajte, da bo, hm, nekoč bolje. Uživajte raje sedanji trenutek v vsej njegovi lepoti ob vseh, ki so okoli vas. Pa srečno.