Sloveniji se bliža stavkovni cunami, predsednik vlade pa poziva sindikate, naj ohranijo trezno glavo. Splošna stavka bi vrgla senco na rajsko deželo pod Alpami in to ravno zdaj, ko predseduje svetu Evrope. Gospoda Janeza skrbi podoba Slovenije v tujini veliko bolj kot naraščajoča revščina doma. V slovenskem značaju je, da vedno, kadar se mu kaj neprijetnega dogaja pod lastno streho, pomisli, kaj bodo rekli sosedje. Če zanosi ljubljena hčerka na praznovanju petnajstega rojstnega dne z omamljenim mladeničem na gostiteljevi WC školjki, njena mati ob razkritju nosečnosti najprej pomisli na to, kaj bodo rekli sosedje. Za njimi pride na vrsto družinska sramota in šele na tretjem mestu se znajde nepremišljeno dejanje lahkomiselne frklje.

Pa to premierovo  pozivanje na treznost! Še najbolj je podobno glasu vpijočega v puščavi. Slovenci smo pivski narod. Ne streznimo se niti ob številnih mrtvih na cestah, pa čeprav so umrli zaradi pijanosti šoferjev. Pozivati k treznosti je enako, kot bi hoteli pogasiti ogenj s kanto bencina. Saj vem: gre za prispodobo, za milejše izraženo prošnjo, češ nehajte ga biksati. Sedite za pogajalno mizo in se pogajajte, namesto da hujskate rajo, naj se s transparenti, piščalkami in dvignjenimi pestmi spravi na ceste in ulice. Pogajajte se o tem, ali se bodo plače povišale za 2,5 ali za 3,5 odstotka.

Še dobro je, da se v teh domačih nesporazumih med vlado, delodajalci in sindikati najdeta predsednika sosednjih držav, ki imata uprta pogleda v prihodnost. Vsaj za enega od njiju bi bilo zelo nerodno, če bi se zazrl v preteklost. V njej bi zagledal Ljubljano, ovito z bodečo žico, pobijanje in preganjanje Slovencev, črnosrajčnike, ki kričijo Duče,  pa še kaj bolj ali manj neprijetnega bi se mu prikazalo in prikazovalo. Prihodnost pa je združena Evropa, v kateri padajo meje, ki so bile v preteklosti vir nesporazumov, lakomnih apetitov, razprtij in vojn. Prihodnost je obetavna in če imamo uprt pogled vanjo, se nam ni treba opravičiti za pretekla grozodejstva, ki so peljala h genocidu in h končni rešitvi slovenskega naroda. S pogledom, uprtim v prihodnost, preveslamo črno preteklost in se znajdemo v na videz mirni sedanjosti. Brez opravičila žrtvi, do prve priložnosti, ko bodo  pričeli storilci  prikazovati sebe kot žrtve. Zgodovina je dobra učiteljica, samo mi smo slabi učenci: ničesar se ne naučimo.

Zdaj pa še cestni predori. Spolzki in nevarni. Zaradi šlampavosti pri izgradnji. A se na koncu drsečih predorov le svetlika. Prometni minister je s prstom že pokazal na krivce. Pljuvanje se bo pričelo vsak čas, nekaj milijonov evrov visoke stroške za odpravo napak pa bomo pokrili davkoplačevalci. Izpulili nam jih bodo iz žepov povsem mirno: brez stavk, brez piščalk, brez dvignjenih pesti. Brez dobrodelnih prireditev. Na njih, saj veste, zbiramo denar za inkubatorje, inhalatorje, ultrazvoke, za paraplegike, za sirote brez staršev, za hišna invalidska dvigala. Država za takšne in podobne  zadeve nima denarja. Vse preveč je napak, ki jih moramo plačevati. S trezno ali omotično glavo. Predsedniku vlade bolj ustreza treznost. Upamo lahko le, da bodo ostali sindikalisti spodobno pijani.