arhiv; A. Petelinšek

##IMAGE-3690454##

Komaj smo dobro zakorakali v novo leto, že se srečujemo s pravim stavkovnim valom. Pred tremi tedni so začeli stavkati zdravniki, potem so se jim pridružili sodniki, v začetku tega tedna so se zaposleni dvignili na upravnih enotah, nazadnje pa so glas za višje plače povzdignili še tožilci. Pa se jim zna pridružiti še kdo iz javnega sektorja.

Plima stavk nam mora dati misliti. Nekdaj so stavkali delavci z najnižjimi plačami, tisti v tovarnah, ki so se borili za osnovne delavske pravice, za minimalno plačo in ohranitev delovnega mesta. Stavka je sicer pravica vsakega delavca, a tokrat se pritožujejo najpremožnejši sloji naše družbe – izpustimo zaposlene na UE, ki sodijo med najslabše plačane javne uslužbence. Stavkajo torej tisti z najvišjimi plačami v naši državi in z najzanesljivejšo službo, zato jim javnost na splošno ni naklonjena.

A ne glede na to, kakšno mnenje ima kdo o stavkajočih, ali jih podpira ali ne, je jasno, da stavke niso posledica eksistenčne stiske, ampak neizpolnjenih vladnih obljub. Za stavkovni val je pravzaprav kriva vlada sama.

Kaj bodo državljani imeli od višjih plač zdravnikov in sodnikov, za katere bodo kot davkoplačevalci prispevali?

Napovedovala je reforme na področjih zdravstva, sodstva, plač v javnem sektorju, pokojninsko in druge, pa jih po že skoraj dveh letih vladanja ni. Plačna reforma v javnem sektorju, ki bi npr. preprečila to stavkovno epidemijo, bi morala biti po znamenitih časovnicah Golobove vlade že zdavnaj pod streho, a je še ni. Z nekaterimi nepremišljenimi obljubami je vlada preprosto sprožila prevelika pričakovanja.

Spomnimo le na premierjevo obljubo pravosodnim funkcionarjem o 600 evrih dodatka. Sodniki so denar pričakovali, a zaman, vse skupaj pa se je zaostrilo z nespoštovanjem odločitve ustavnega sodišča glede višjih sodniških plač. Zakonodajalec bi moral neustavnost odpraviti do letošnjega 3. januarja, a se to ni zgodilo. Sodniki vztrajajo, da uresničitev ustavne odločbe ni del socialnega dialoga, ampak spoštovanje vladavine prava.

To drži, a vprašamo se lahko, kako to, da se sodniki kot pravna vest države niso oglasili že ob neizpolnjevanju drugih ustavnih odločb, ki jih imamo v državi še okoli 25, ampak šele zdaj, ko gre za njihov žep, za njihove plače. Drugje je pa neustavnost dopustna?!

Tudi stavka zdravnikov in zobozdravnikov ni le izraz njihove »pogoltnosti«, kot bi mislil kdo in kot se rado prikazuje v javnosti, ampak želijo vlado z njo držati za besedo. Zdravniki zahtevajo le izpogajano in dogovorjeno pred dobrim letom dni.

A vlada ima pri tem težave – pravosodnim funkcionarjem in zdravnikom je obljubila posebne davčne stebre, z drugimi sindikati javnega sektorja pa je nato podpisala vladni sporazum in obljubila, da posebnih dogovorov ne bo. Zmeda, veliko pričakovanj in upanj ter na koncu razočaranj in posledično stavke so zato razumljive.

Pri zdaj stavkajočih bode v oči še, da se pretežno osredinjajo le na višje plače, redko kdo pa še opozarja na druge probleme in govori o kakovostnejših storitvah.

Kaj bodo državljani imeli od višjih plač zdravnikov in sodnikov, za katere bodo kot davkoplačevalci prispevali? Bodo zato čakalne vrste pri zdravniku kaj krajše, bodo zato prej prišli na pregled k specialistu ali do potrebne operacije? Bodo sodni zaostanki zato kaj krajši, bo sojenje na naših sodiščih potekalo v razumnih rokih in bo zato kakovostnejše? Bo manj primerov pristalo na Evropskem sodišču za človekove pravice?

Tudi to, da ne stavkajo delavci v zasebnem sektorju, ampak v javnem, nekaj pove.

Zahteve sindikatov so nedvomno visoke in vlada gotovo nima denarja za vse obljube zdravnikom, sodnikom … Gre za desetine, stotine milijonov. S temi obljubami se je ujela v past. Če gre nasproti stavkajočim, bo sprožila stavkovne zahteve vseh preostalih, če jim ne ugodi, pa se bodo stavkovne zahteve še stopnjevale, kar je za državljane gotovo slabo: imeli bomo še več težav.

Ne gre pa se čuditi, če se stavkajočim pridruži še kdo iz javnega sektorja, ki meni, da si zasluži več za svoje delo. Še zlasti, če vidi, kako vlada nepremišljeno razmetava proračunski denar, na kar kažejo zadnje afere: pregrešno drag in zaradi veliko razlogov vprašljiv nakup razpadajoče stavbe za potrebe sodstva za 7,7 milijona evrov; nakup 13 tisoč prenosnih računalnikov, za katere šele zdaj razmišljajo, komu jih bodo dali, in že mesece ležijo v skladišču; pa milijoni, ki jih prejemajo izbrani nevladniki itn.

Denarja je očitno dovolj, samo za koga in za kaj?

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista