##IMAGE-3689248##

Se zbujate z občutkom, da potrebujete več energije? Rešitev je na dlani, natančneje na kuhalniku: kava. Skuhate si jo, ali na elektriko ali na plin. Lahko tudi na drva, a potem to ni na kuhalniku, kajti pod kuhalnikom razumemo napravo, ki jo poganja kaj drugega, sodobnejšega, tehnično bolj dovršenega, ne poleno, s kakršnim si je pračlovek popekel živalsko gnjat ali po neuspešnem lovu le neokolikanj ogrel in osvetlil votlino.

Okrepljeni s kavo greste potem ven. Še vedno vas preganja občutek, da potrebujete več energije. Rešitev je v laseh: veter, ki vas spomni na vetrne elektrarne. Zaprosite za dovoljenje za gradnjo vetrne elektrarne in, recimo, vam odobrijo gradnjo in jo imate – elektrarno in dodatno energijo. Ob takem spoznanju se vam odvali od srca velik del kamna, ampak cel kamen še ne, ker namreč v vaši srečni osebi še ostaja kanček občutka, da potrebujete več energije. V tej stiski vam pogled objame lepo naravo pred domačim pragom in sploh, slučajno, vam naravnost v oči posveti sončni žarek, za trenutek, ampak dovolj, da vas prešine: sonce! V soncu namreč uvidite dodatno energijo. Zaprosite za gradnjo sončne elektrarne, in ko vam jo odobrijo, v mejah zakona in zmogljivosti obstoječega elektroenergetskega omrežja umestite na streho fotonapetostno elektrarno. In jo imate, še dodatno energijo. Po taki novi zmagi vam da kava dodatno energijo za razmislek, kako naprej.

Kako naprej? To pa ni samo osebni razmislek, ampak je preudarjanje, s katerim se vse pogosteje v celoti zbuja sodobna družba, ki jo notranje načenja spoznanje o omejenosti virov energije in tem, da tako dozirano energijo različni dobavitelji zaračunavajo zdaj že po taki ceni, kakršno si v svojem monopolnem tržnem položaju izmislijo zjutraj, ko vstanejo.

To, kar je na naši, svetli strani, je po našem poimenovanju zeleno. Tisto na oni drugi strani pa je dejansko črno.

Ob vprašanju, kako naprej, snovalci razvoja svoje vizije prihodnosti tvorijo v znamenju mantre o nujnosti zelenega prehoda. Če so v času, ko se nam še sanjalo ni o kakšnem ogljičnem odtisu, dojenčki najprej znali reči eee, kaka, mama, ate, jim bosta zdaj, v času intenzivnega ozaveščanja o nujnosti prehoda na trajnostne energetske vire, nemara postali prvi izrečeni besedi zeleni prehod.

Postajate postopoma jezni ob tem branju, češ, človek, natančneje pisec, kaj se pa greš, saj spodmikaš tla prizadevanjem, da družba v pomanjkanju energije zmanjšuje ogljični odtis ter ga brezkompromisno nadomešča z zelenim prehodom in s trajnostnim pristopom? Ta jeza je znamenje zadostne osebne energije. A ne gre za to merjenje kapacitete, ampak za to, kaj sploh je zeleni prehod. Da si, npr., skuhamo kavo, se peljemo, si strojno pilimo pete, poroženele zaradi večnega sedenja, ali si digitalno všečkamo všečne prizorčke s čolnarjenja na jezeru hidroelektrarne, vse to z električno energijo, pridobljeno iz t. i. obnovljivih virov – temu bi težko rekli zeleni prehod. To, kar je na naši, svetli strani, je po našem poimenovanju zeleno. Tisto na oni drugi strani pa je dejansko črno. Črno je namreč življenje mnogih, ki v želji po preživetju svojih družin suženjsko rijejo po naravnih virih za izdelavo postrojenj za pridobivanje in razpošiljanje energije, te vire izkopavajo in nosijo na svetlobo dneva, da nam, ki potrebujemo več in več virov energije in energije kot take, jih potem različni dobavitelji prodajo po taki ceni, kakršno si izmislijo v svojem monopolnem tržnem položaju.

Kaj torej v resnici pomeni zeleni prehod? Nekje v Sloveniji je učiteljica. Vsak delovni dan, ne glede na vreme, gre peš v službo. Pešači čez drn in strn od doma približno pol ure v eno smer in potem, po službi, pol ure v nazaj domov. Nima avtomobila? Ima avtomobil, ampak živi zeleni hod, zeleni prehod. Kot ena lastovka je, ki prinaša zeleno pomlad. Koliko lastovk potrebuje ta svet, da si bo uresničil sanje o zelenem prehodu?

Iz aktualne tiskane številke Diolenjskega lista