Shutterstock

Amiotrofična lateralna skleroza (ALS) je redka nevrodegenerativna bolezen, ki povzroči postopno paralizo in smrt. Prizadene motorične nevrone v možganih in hrbtenjači, simptomi pa se najprej kažejo kot šibkost ali okornost v rokah in nogah, spotikanje, težave pri prijemanju, krči in trzanje, težave pri govoru. Vse to se postopno poslabša, pridružijo se še atrofija mišic, težave pri požiranju in dihanju. Konča se s skoraj popolno paralizo. Govorimo o bolezni, ki jo je imel slavni astrofizik Stephen Hawking.

Simptomi ALS se najprej kažejo kot šibkost ali okornost v rokah in nogah, spotikanje, težave pri prijemanju, krči in trzanje, težave pri govoru.

V francoski vasici Montchavin so do danes postavili diagnozo 16 prebivalcem, kar je desetkrat več, kot bi pričakovali v tako majhni populaciji. In ne, to ni družinska bolezen. ALS ima sicer lahko genetsko osnovo, a v večini primerov se pojavi v družinah, kjer prej ni zbolel še nihče, kar kaže, da zna biti vzrok zanjo v okolju.

Zdravniki so že prej odkrili podobne žariščne točke po svetu, na primer v Guamu, kjer so sumili na toksine v rastlini cycad, in v Italiji, kjer so prav tako iskali povezave z okoljem.

Skupna točka: pomladanski hrček

Nevrologinja Emmeline Lagrange, ki je leta 2009 diagnosticirala že četrtega obolelega v isti vasi, in njena ekipa so desetletje preiskovali možne okoljske sprožilce v Montchavinu. Preverili so vodo, prst, zrak in celo uporabo starih železniških vagonov pri gradnji vrtov. Nato so našli nekaj, kar je povezovalo vse obolele. Vsi so redno uživali divjačino, regrat in divje gobe.

Posebej sumljiva je, pravijo raziskovalci, goba, ki spominja na možganske vijuge – pomladanski hrček (Gyromitra esculenta), ki vsebuje toksin giromitrin. Ta lahko povzroči akutne zastrupitve, sumijo celo, da lahko sčasoma vodi do poškodb DNK in nevrodegeneracije, propada možganskih celic.

Čeprav ni neposrednega dokaza in ga tudi ne more biti, ker je nemogoče izključiti vse dejavnike v življenju obolelih, so raziskovalci prepričani, da bi prav pomladanski hrček lahko imel pomembno vlogo pri razvoju ene najhujših bolezni, ki lahko doleti človeka. Lagrange zdaj načrtuje teste na živalih, s katerimi bodo preverili vpliv giromitrina na možgane.

Nabiramo ga tudi pri nas

Pomladanski hrček sicer ni pretirano slastna goba, a ljudje ga nabirajo in jejo tudi pri nas. Več vrst jih je, pove podpredsednica Gobarsko mikološkega društva Ljubljana, Metka Bertoncelj.

Shutterstock

»Pogojno užitnega pomladanskega hrčka je treba za nekaj minut prevreti, preden ga pripravite. A nabirajo naj ga le tisti, ki ga dobro poznajo!« Različne vrste bo gobarski poznavalec sicer z lahkoto prepoznal, kar pa ne velja za »turiste« v gozdu, ki tja zavijejo samo vsake toliko. Ljudje pa bi nabirali kar vse, opozarja Bertoncljeva.

Pogojno užitnega pomladanskega hrčka je treba za nekaj minut prevreti, preden ga pripravite. A nabirajo naj ga le tisti, ki ga dobro poznajo!

»Samo poglejte, kaj se dogaja pri nabiranju čemaža! Ljudem vedno svetujemo, naj pustijo gobe, ki jih ne poznajo, v gozdu. Če pa želijo razširiti svoj repertoar, naj prinesejo nabrano pokazat našim strokovnjakom.

Izobražujemo vsak ponedeljek ob 16. uri na Zaloški 4 v Ljubljani.« Vseh 26 gobarskih društev po Sloveniji je na voljo za identificiranje gob, zato toplo priporočamo – preden pojeste, preverite!

Kako ga prepoznati?

Videti je kot zgubana in kepasta tvorba, podobna možganskim zavojem, nepravilnih oblik in svetlo ali temno rjave barve. Ima vodeno, voskasto meso z značilnim spermatičnim vonjem. Velik je 6–12 cm, notranjost je svetlejša, svetlo okrasta, rob pa je podvihan in priraščen na bet.

Raste v gozdovih, sadovnjakih, na ozarah, pogosto ob štorih ali koreninah iglavcev, na golih tleh in v travi, od zgodnje pomladi do začetka poletja. Pomladanski hrček je smrtno strupen v surovem stanju in povzroča giromitrinski sindrom: zavira delovanje vitamina B6, kar vodi v motnje živčnega sistema, povzroča motnje v delovanju jeter in moti prenašanje kisika v krvi.