Shutterstock

V en liter DNA-raztopine bi lahko spravili vse podatke, kar jih je človeštvo nabralo v svojem obstoju. Vse, ki so zdaj shranjeni na računalniških diskih in v velikanskih podatkovnih centrih po vsem svetu. Prav ste prebrali. V en liter. In da, v zapis, ki ga uporablja narava, ko razvija življenje. V DNA, genetsko kodo, ki samo s štirimi »črkami« zapiše vse, kar je živega na svetu. Takšno zapisovanje ni znanstvena fantastika niti zgolj teorija. Je revolucionarna tehnologija, ki jo že razvijajo, med drugimi tudi inovativno slovensko podjetje.

Osebni arhiv

Računalniški in genetski zapis sta si bolj podobna, kot bi si nepoučen človek mislil. Oba vsebujeta informacije, zapisane v obliki kode. Računalniki vse zapišejo s kombinacijo enic in ničel, medtem ko je genska koda sestavljena iz štirih nukleotidov, označenih s črkami A, T, C in G (adenin, timin, citozin, gvanin). Oba zapisa shranjujeta podatke. Računalniki v pomnilniku ali na diskih, DNA pa v celicah. Oba delujeta kot program. Računalniški program pove, kaj naj stroj naredi, geni pa določajo, kako bo telo tvorilo beljakovine. Velika razlika pa je v tem, kako učinkovita sta ta dva zapisa. »DNA je narava razvila kot unikaten model za shranjevanje podatkov in ga izpopolnjevala milijone let,« pojasnjuje Roswita Golčer Hrastnik, direktorica BioSistemike, slovenskega podjetja, ki razvija prav to tehnologijo. »To je neverjetno učinkovit pristop in kot zmeraj je bolje oponašati naravo kot iskati drugačno rešitev. V vsaki celici v telesu je zapis DNA na izjemno majhnem prostoru. V jedru vsake celice je shranjenih približno 700 megabajtov informacij, približno za en CD. Naše telo naj bi imelo okoli 30 bilijonov celic, in če to pomnožimo, se izkaže, da je v vsakem človeku toliko zapisa kot vseh podatkov na svetu. To pove, kako zelo učinkovita je bila narava, ko je izumila ta sistem.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 10, 11. marec 2025. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana