Shutterstock

Stric, na katerega sem ravno iz tega razloga neizmerno ponosna, je zasvojenost z alkoholom premagal ob podpori žene in celotne družine. Moj dedek po očetovi strani ima še danes težave z alkoholom. Najbrž jih bo imel do smrti. Ima obdobja, ko ne počne drugega kot pije, in ima obdobja, ko ne bi nihče pomislil, da ga ima alkohol pod popolnim nadzorom. A zgodba, o kateri želim spregovoriti, je zgodba moje mame.

Napišite nam svojo zgodbo!

Bralke in bralci Jane, če ste odraščali v družini z alkoholiki, napišite nam svojo zgodbo! Zanima nas, kaj ste doživljali, ali ste se zavedali, da živijo družine, ki ne poznajo zasvojenosti, najbrž veliko bolje od vaše. Kakšne posledice so imele otroške travme v odraslem življenju? Vam jih je uspelo premagati? Pijete, kadite, posegate po prepovedanih drogah tudi sami ali člani družine, ki ste si jo ustvarili? Če se bo nabralo dovolj zgodb, bodo morda izšle v knjigi. Dolžina zgodb naj ne presega 5.000 znakov s presledki, avtorji objavljenih del bodo dobili knjigo Odrasli otroci alkoholikov založbe Chiara, zato seveda pripišite naslov. Če želite, so lahko zgodbe anonimne, mi pa seveda moramo vedeti, čigave so. Zgodbe pošljite na naslov: Revija Jana, Vevška cesta 52, 1260 Ljubljana – Polje ali na e-naslov: jana@media24.si

Začelo se je tam nekje okoli mojega petnajstega leta. Morda kakšno leto prej. Letos jih bom dopolnila petindvajset. Situacija pa ni nič boljša, daleč od tega. Začelo se je dokaj nedolžno, s kozarčkom viskija ali pivom zvečer na balkonu najemniškega stanovanja, kjer smo živeli z maminim partnerjem. Stopnjevalo se je dokaj hitro. Čez leto ali dve, ko sva seveda spet živeli pri babici (mama je odvisna od nje, nima nikakršnega občutka odgovornosti, nikoli ni bila redno zaposlena, od nekdaj je neredna plačnica …), je bilo že zelo hudo. Ponoči sem se zbujala zaradi vpitja med mamo in babico ali pa zaradi mame, ki je sedela na moji postelji in me pijana božala, jokala in mi izpovedovala svoje težave. Bilo je veliko čustvenih izpovedi, seveda vedno v pijanem stanju, mama je potrebo po partnerju (zamenjala jih je verjetno več kot zobnih ščetk) nadomeščala s čustvenim in psihičnim pritiskom name. Prepiri, vpitje, manipulacija in psihično nasilje so postali del mojega vsakdana.

Vljudnostni stiki

Gimnazijo sem opravila z zelo dobrimi ocenami in še danes mi ni jasno, kako, glede na neprespane noči in stresne dni, ko nisem imela pojma, kaj me čaka doma. Pri osemnajstih sem se odselila k fantu in pri njem ostala pet let. Ponoči sem izklapljala telefon, saj so me zbujali pijani klici – enkrat sem sredi noči pretekla pot do babice, ker je mama grozila, da se bo zgodilo nekaj tragičnega. Odraščala sem v nenehnem strahu, da bi se babici ali mami kaj zgodilo. Sčasoma, ko sem bila stara dvajset let, sem ugotovila, da moram prekiniti stike. Vedela sem, da babica ne bo nikoli ukrepala, nikoli se ne bo odpovedala »skrbi« za štiridesetletno hčer (četudi jo izsiljuje, manipulira in se besedno izživlja nad njo), ker se je pač tako odločila in drugače ne bi znala živeti. Ker otrok je pa le otrok. Zato sem se torej umaknila jaz.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 8, 25. februar 2025.

revija Jana