Pexles, Jana

                   Če pa le kdaj kaj kupi ali odpre ovojnico s  položnico, ga skoraj kap. A toliko to stane, ste zmešani? Zadnjič je pomotoma odprl kuverto z računom za telefonske storitve, iskal je sicer nekaj drugega, a naletel na menda astronomsko vsoto, ki jo bo naš proračun težko prenesel. »A si klicala pornografsko linijo v Avstralijo?« je tulil navsezgodaj, ko je poštar komaj izginil za vogalom.  V rokah je držal položnico za dva telefona, ker imava to pač urejeno v nekakšnem paketu. Račun je bil zares zasoljen, saj kar naprej zbirajo za otroke z redkimi boleznimi in jim zmeraj kaj nakažem, pa še telefon mi je padel na rob zidu in sem morala kupiti novega. Ceno so razdelili na 24 mesecev in zdaj vsakič plačam le nekaj evrov. Seveda sem razbiti telefon skrbno zamolčala. Razkurjeni cenjeni soprog je gledal le številke, ne pa tudi obrazložitve, kaj pomenijo. Potem sem začela kričati še jaz, da nima pojma, kaj koliko stane.

             A spet razgrajata, je godrnjala babica v jutranji halji in odprla svojo kuverto s telefonskim računom. Cenjeni soprog  ji je kukal čez ramo  in znova našel razlog za nerganje.  »Od kod pa imaš toliko klicev, saj zapraviš za čvekanje pol penzije!«

                    »Upravičeno! Saj sem vendar stara (opla, tega pa že dolgo nismo slišali)  in nimam službenega avta in šoferja, ki bi me vozil naokoli. Še seks moram opraviti po telefonu!«

                     A res? Vsi smo strmeli vanjo. Kako pa to gre? Gotovo se heca, sem vzdihnila.

                     Saj ni treba resno vzeti vsega, kar česnam, sem pač stara (že drugič v istem dnevu!), je godrnjala. »Sploh pa, kaj se čudite? Predigro je pač mogoče  opraviti po telefonu, da potem ne izgubljaš časa z malenkostmi. Moj partner ni več najmlajši in ne morem zahtevati, da cele ure gruli okrog mene. Pač dvignem telefon in rečem: Mucek, prihajam, pripravi se.«  

                       »Glede na telefonski račun mu to rečeš nekam velikokrat,« je bila zajedljiva ljubljena hči. Naglušen je, je revsknila nasršena babica.  Mene pa je bolj zanimalo, ali se zares pripravi in kako, vraga, mu to uspe. 

                       »No, seveda mu rečem še kaj drugega,« se je potila babica in se brž posvetila pomivanju posode po zajtrku, česar ni naredila zadnjih nekaj let.

                         »In kaj mu šepetaš?«  je pokazal nenavadno zanimanje cenjeni soprog. »Ženske ste res butare – kar naprej pričakujete ljubeče in strastne besede, same pa ne bi izdavile niti najmanjše ljubeznivosti. No povej!« In me je pomenljivo pogledal, češ, uči se od svoje babice, kako se tem rečem streže.

                        »Rečem – no, kako pa kaj naš korenček, mislim  … sramujte se!« je butnila babica in vrgla skodelico v korito. »A zdaj bom pa jaz na tapeti, ki zapravljam za telefon od svoje lastne penzije! Kaj pa koga briga, kaj čvekam v slušalko! Vas lahko edino zanima, kaj čvekajo ministri in poslanci in vsi drugi,  ki jim mi plačujemo telefone!«  In je  pograbila svojega mobilca ter se zaprla v shrambo. Gotovo se je pritožila svojemu korenčku. Kateri, za vraga, sploh je, smo se spraševali. V seniorski klub jo zmeraj pelje eden od nas, nazaj pa jo običajno pripeljejo kar trije. Mogoče pa ima vrtnarijo, sem rekla modro. Najbrž od tod asociacija na korenček, česa takšnega zares še nisem slišala.  

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 12, 25. marec 2025.