revija Jana

Vikend sem preživela v Termah Dobrna. Ugotavljam, da mi s kopičenjem let vedno bolj »sedejo« razne toplice. Vse, ki jih imamo v Sloveniji, sem že obiskala, tudi na hrvaško stran grem rada, ker je bolj poceni, recimo Krapinske toplice so fajn ali pa Tuheljske. Nimam svojih najljubših, povsod mi je lepo in rada raziskujem te majhne termalne svetove, umaknjene od poblaznelega sveta. Z Dobrno imam celo posebno povezavo, pojma nimam, čemu se vračam tja, nehote in nenamerno, očitno je nekaj na močni energiji, ki jo oddaja ta čudoviti konec Slovenije. Prvič sem bila tam pred približno desetimi leti, na prijateljičini poroki, kjer sem bila njena priča.

Deset minut pred začetkom svečanosti stojim pred vhodom v hotel Vita, urejena do potankosti. Čakam prevoz in nevesto, da se odpeljemo nekaj sto metrov stran, do poročne dvorane Zdraviliškega doma. Na meni nova obleka, visok sijaj na nohtih, šminka popolna. Novi čevlji z visoko peto me režejo v podplate, a se ne dam. Danes je njen dan – prijateljica se bo poročila, jaz pa sem priča. Nasmejana sem in dobre volje, sonce neusmiljeno žge v asfalt, v glavi še enkrat preletavam besede, ki naj bi jih povedala na slavnostnem kosilu.

In potem zaslišim ... šum. Nežen, a nekako neprijeten. Kot bi čmrlj letel naravnost proti meni. Obrnem glavo proti hribu. Starejša gospa, verjetno ima tam okoli sedemdeset let, se spušča s kolesom. Prehitro. Preveč sproščeno. Kolo zavije, ženska omahne – in z zamolklim pokom prileti ob tla. Naravnost pred mano.

Zmrznem in zablokiram. Nato se mi vklopi starodavni instinkt humanosti in stečem k njej. Leži na tleh, pod kolesom, rjava ruta z belimi cvetlicami ji je zlezla s sivolase glave, obraz je bled kot apno. Gospa ne diha. Oči ima priprte, ustnice modrikaste. Kri ji teče iz zatilja in polzi proti moji peti. Vseeno pokleknem, kričim in kličem na pomoč, moje roke delujejo same od sebe. Prva pomoč, masaža srca, štejem. Zrak, stisk, zrak. Kličem na pomoč. Nikjer nikogar. Pismo rosno, v hotelu je vsaj sto ljudi, tudi kup medicincev, kje so zdaj vsi, ko jih potrebuješ??? Mine pet minut. Pet neskončno dolgih minut. Potem pridejo prvi ljudje, iz hotela človek v beli halji teče proti nama, v roki nosi rumen plastičen kovček. Še vedno sem na kolenih, umazana, razmazana, drgetajoča. Mlajši moški, verjetno zdravstveni tehnik, poklekne k nama, prevzame masažo srca, nekdo pokliče reševalca. Nihče ne ve, kaj bi, nemo v strahu obstojimo.

V tistem trenutku pa iz hotela pride moja prijateljica, vsa sijoča v poročni obleki barve sivke, z največjim nasmehom, nikoli ni bila lepša. Ko me zagleda v gruči ljudi ob ležeči ženski, prebledi in sikne proti meni: »Katarina, greva! Pet minut še imava, zamujava na poroko! Pusti zdaj to!« Ne slišiš takega stavka vsak dan. Pusti to. To je človek.

A grem. Gospa me ne potrebuje več. Drugi ji bodo pomagali, mene čaka drugo delo. Pomembnejše? Kaj pa vem. Vstanem kot avtomat, kri imam na dlaneh, kolena v modricah. Na poroki sem bleda senca sebe. Pozabim vse veličastne besede o ljubezni, ki sem se jih bila namenila povedati. V daljavi slišim sirene reševalnega vozila.

Sedim v prvi vrsti, med belino cvetja in vonjem po svežem parfumu. Natakar mi moli kozarec penine in šepne: »Gospa … tista gospa s kolesom … umrla je.« Glas mi zabrni v ušesih, svet se zamaje. Vse gre v meglo, glasba, cvetje, veselje ... Samo še en stavek mi utripa v glavi: Pusti to.

Pred menoj nevesta žari kot iz pravljice, ženin ji gleda v oči, matičarka govori o večni zvestobi, o tem, kako sta dve srci končno našli svoj skupni ritem.

A v meni nekaj vre. Moje dlani še vedno dišijo po krvi. Nohti so rahlo rožnati – nisem si jih očistila do konca. Misli mi bežijo nazaj k tlom, kjer je ležala. Vse je bilo tako ... hitro. Ena sekunda življenja. Druga sekunda – nič. In jaz ujeta nekje vmes.

Ljubezen in smrt, združeni v istem dnevu. Prijateljica v vijoličnem, gospa na tleh v sivem, z odprtimi usti, brez glasu. Medtem ko se tukaj izrekajo zaobljube »le smrt naju loči«, sem jaz videla, kaj ta smrt dejansko je. Ni poetična. Ni spokojna. Je ostra. Tišina, ki prereže dan.

Sprašujem se: koliko poguma je potrebnega, da ljubiš? In koliko, da greš? Kaj je več: trenutek, ko rečeš »da«, ali trenutek, ko ti zmanjka zraka in ne moreš več nič reči?

Obred teče naprej. Nekdo se zasmeje. Nekdo joka. Jaz sem vmes – neznan, razpokan občutek. Ne zato, ker ne bi bila srečna zanjo, ampak ker sem prav zdaj, ob tej navidez popolni slovesnosti, brutalno opomnjena, kako krhek je ta naš človeški ples. V enem trenutku smo tukaj, objemamo se, prisegamo, se poljubljamo …, v drugem trenutku pa ležimo na asfaltu, v tišini.

In vendar – prav zato ljubimo, kajne? Ker je vse minljivo. Ker ne vemo, kdaj bo zadnjič. In odkar sem se srečala s smrtjo, čutim ljubezen še močneje. Ne kot romantično pravljico, ampak kot upor proti ničnosti. Ljubezen kot dejanje kljubovanja. Ljubezen kot: »Vem, da ne bo večno, ampak vseeno izberem.«

Videla sem konec. In prav zato verjamem v začetek.

Kolumna je objavljena v reviji Jana,   št. 16, 22. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana