Pexles, Jana

             Čeprav sem že stokrat prebrala, da mora biti čaj, če hočeš, da kaj koristi, sveže nabran, takoj posušen in nikakor zmlet, tega pri naši hiši ne spoštujemo. Na žalost kupujem v samopostrežnici škatle s čajnimi vrečkami, poskušala sem že s čajem brez vrečk, naravnim torej, pa se ni obneslo. Takšen čaj je namreč treba precediti. Kakšno težaško delo! Eno posodo umažeš zato, da čaj skuhaš, drugo, da čaj precediš. Če seveda v številih predalih in omaricah cedilo sploh najdeš. In potem se čajni listki nemarno oprimejo cedila in nočejo ven tudi po tem, ko ga vztrajno butaš (cedilo namreč) ob rob posode za smeti. Tiste z bio odpadki seveda. Ki praviloma nekoliko zaudarja, če je ne prazniš kar naprej. Pri naši hiši ni nikogar, ki bi to počel s posebnim veseljem.

                Skratka, največji konzument in tudi pripravljavec čaja pri naši hiši, cenjeni soprog, hoče čaj v vrečkah. In to zelo različnih okusov. Potem jih  meša med seboj. Ena lipova, ena jagodna in ena čim temnejša, recimo črni ribez ali pa borovnica. Rotenje, da bi kdaj rada okusila, kakšen je, na primer, malinov čaj in ne zmešnjava vsega mogočega (in nemogočega), prav nič ne zaleže. V liter in pol velik vrč gredo tri različne vrečke in amen! Če ne posežem vmes, ostanejo tiste vrečke v čaju, dokler ga ne spijemo, moja predavanja, da namočena celuloza pač ne prispeva k zdravju in boljšemu okusu, niso prav dobro sprejeta. Če pa so najavljeni kakšni gostje ob nemogoči uri (recimo ob sedmih zjutraj), jih seveda ne silimo z vodko ali pivom, ampak jim skuhamo čaj. In takrat cenjeni soprog natančno po desetih minutah pograbi vse tri namočene vrečke ter jih v širokem loku čez celo kuhinjo nese v smeti. Pri tem čaj teče iz vrečk v bolj ali manj mogočnem curku. In se razleze po pravkar očiščenih tleh (napovedani gostje so najboljši motiv za loščenje tal) v temne packe. Če imaš smolo, ti lahko na mokrem hudo zdrsne. Če je nimaš oziroma nimam in torej zdrse preživim, dobim napad besnila. Porkamalora, a bi enkrat vendarle kaj podstavil pod tiste klinčeve vrečke, da mi ne bi osvinjal cele kuhinje! Kaj pa, recimo, običajno revskne. Recimo dlan, če nimaš drugega pri roki, rjovem. Saj bi se vendar opekel, zajavka. Si res želim, da bi končal na urgenci z mehurji na rokah?  Kaj pa če bi podstavil kuhinjsko krpo ali krožnik ali kakorkoli na tem božjem svetu? Ja, če pa nima nič pri roki, se brani. Krpe so obešene na drugi stani kuhinje, krožniki pa so takrat, ko mu curlja iz vrečk, še bolj s poti. Kaj pa če bi na to mislil prej ali pa bi preprosto nesel vrč s čajem do smetnjaka in tako mokrim vrečkam skrajšal pot?

           Pa kako morem biti tako malenkostna? Zunaj sije sonček, ptički prepevajo, trava zeleni, samo veselje, optimizem in romantika, jaz pa sitnarim zaradi treh butastih vrečk, se je usajal včeraj zjutraj, ko je čaj pripravljal za soseda, ki mu je pripeljal vrečo cementa. Ma ja, a je tako težko obrisati tistih nekaj kapljic, se je  oglasil ljubljeni potomec, jaz pa sem odvrnila, da seveda ne. V koritu je cunja in naj jih obriše. Saj jih bo, le pol brade si še mora obriti, je zakričal iz kopalnice. Medtem bomo packe raznesli po vsej kuhinji in dnevni sobi, sem razsajala. A se res moram tako dreti in ga spravljati v zadrego pred sosedom, ki je tako rekoč na pragu, je sikal cenjeni soprog. Jaz bi tudi podivjala, če bi mi kdo takole zanalašč sto- in stokrat z vrečkami svinjal po kuhinji, se je oglasila najdražja hči. Jaz tudi, je kričala koruzniška snaha.

             Potem je nekaj zaropotalo in sredi kuhinje je v spalni srajci, razmršena in razjarjena stala babica, ki je malo prej prevrnila stol, najbrž zato, da bi nas šokirala. To ji je tudi uspelo. Pograbila je čajnik in ga nesla v svojo sobo. »Lahko ste srečni, da ga ne vržem skozi okno, ker bi lahko pomotoma zadela soseda,« je rekla mirno. Ampak vrata je zaprla s tako ihto, da sta obe šipi padli ven.  Cenjeni soprog pa je  odtaval v klet po pivo.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 14, 8. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.