revija Jana

Berem. Če ne bi bilo 8. marca, ne bi vedela. Povprečna Slovenka dočaka nekaj manj kot 84, Slovenec pa 78 let. Menda imamo ženske več dobrih genov kot moški. Itak! Če se primerjam, sem od povprečne Slovenke starejša več kot četrt stoletja, štiri centimetre manjša, pet kilogramov lažja, pa tudi Marija nisem. To, da je Marija tako dolgo obstala na vrhu slovenskih ženskih imen, me preseneča. Jugoslavi, Bogoslavi, Hildegarde, Rajmundi so izginili … Pred kratkim smo se skupaj znašle tri Majde. In nobena od nas ni poznala Majde, mlajše od 60 let! Novi časi, nova imena. Prevladujejo kratka tri-, štiričrkovna. Vsi moji vnuki jih imajo.

Svet se spreminja. Hitro. Usodno? Saj ste opazili, Evropa se je iz spoštovane stare dame čez noč spremenila v preganjano miš. Si mislim, da nisem edina, ki z odprtimi usti spremljam arogantni diktat Donalda Trumpa in njegovih bogataških pribočnikov. Zmerjanje, poniževanje, zaničevanje, skrajna aroganca, pohlep … In nihče nič. Pa je gotovo tudi v Ameriki veliko razumnih ljudi. A ni jih slišati. Betežnega Bidna se je lotil vsakdo, ki je imel pet minut časa, norega Trumpa se očitno nihče. Saj tudi v našem parlamentu in na shodih vidimo in slišimo marsikaj, a kaj podobnega vendarle ne.

In potem klecanje EU. Vse, kar slišimo, je oboroževanje. Kje je tu Slovenija? Če se bo začelo kdo bo koga, se bodo ozemeljske težnje obudile tudi pri naših sosedih. Ne bi bilo prvič. Četudi bi za oborožitev dali deset odstotkov BDP,  nas to ne bi rešilo. Negotovost naše politike je očitna. Zbeganost in klečeplazenje bruseljske ekipe pa povedna. Spominjata na Zelenskega. Kljub ponižanju, ki ga je doživel v Beli hiši, se mora klanjati in moledovati. Četudi bo kdaj res konec vojne v Ukrajini, četudi bodo izgubili manj ozemlja, kot zdaj kaže, spomin na ponižanje njega in z njim države ne bo pozabljen. Zmagovalka bo Rusija. Učna ura za manjše in šibkejše.

Ker njih – in z njimi nas – nihče ne bo nič vprašal. V resnici tudi zato, ker niti sami ne vemo, kaj bi s sabo. Ne velja za politike. Oni vedo. Oni bi zmago na naslednjih volitvah. In naše so vedno bliže. Začelo se je. Opozicija demonizira, koalicija obljublja. Pred časom: »Plačna reforma bo občutno dvignila plače najslabše plačanim delavcem v javnem sektorju.« Pa se je izkazalo, da so tisti, ki so prej dobivali dodatek, da so sploh priplezali do minimalca, dobili le nekaj evrov več. Težko so razumeli, da bodo plače tistih na drugi strani lestvice – ti že sedaj niso ravno životarili – višje tudi za 70 odstotkov. Opozicija bo naštevala neizpolnjene obljube, koalicija pa bo iz petnih žil vlekla nove in nove obljube. Tako kot vse pred njo. Ene bolj priljubljenih obljub so pred vsakimi volitvami tudi nova stanovanja. »Prihodnje leto bomo zgradili 2.000 novih stanovanj, v naslednjih desetih letih pa kar 20 tisoč!« smo slišali pred dnevi. Vau! Kako to gre v praksi, smo izvedeli kar v istih TV poročilih. Več kot leto in pol po katastrofalnih poplavah so krajani ogroženega Letuša končno izvedeli, kje bodo stale njihove nove hiše. Kamera je pokazala prazno polje. Ni hiš, ni infrastrukture, ničesar še ni. Niti količkov, ki jih za sabo puščajo geometri, ni bilo videti. Si pa mislim, da bo še pred volitvami tam vsaj kakšna fotogenična maketa.

Res, še dobro, da imamo športnike. In družino Prevc. Ko so Domna novinarji spraševali, kako to, da so Prevci tako uspešni, je povedal nekako tako: pri nas doma je bil red, delalo se je veliko, obljubljalo malo, starša sta nas podpirala. 

Se bojim, da  mnogi njegovi vrstniki sploh niso razumeli, o čem govori. Njihovi starši pa tudi ne.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 11, 18. marec 2025.

revija Jana