Profimedia

Gospa Mara (zaradi zaščite zasebnosti jo imenujemo z drugačnim imenom) je mati dveh deklic, osnovnošolk, za kateri skrbi sama. Z bivšim partnerjem sta se razšla pred osmimi leti in od takrat ta ne zmore plačevati niti minimalne preživnine. Čeprav to seveda ni pravično in nikakor ne olajša njihovega življenja, je veliko huje to, da v osmih letih, odkar je končala zvezo, s hčerkama še vedno ne morejo zaživeti mirno.

S partnerjem se namreč ni mogoče uradno dogovoriti o stikih z otrokoma in njuni dobrobiti. Četudi sta se neuradno dogovorila, je dogovor kršil in si je Mara morala hčerko po enem tednu, ko jo je oče zadrževal pri sebi, dobesedno priboriti nazaj. Izpred šole mu jo je odpeljala na zelo neprijeten način.

»Takrat sem z veliko sreče in trezno glavo prišla do otroka. Povsem mogoče bi bilo, da mi ne bi uspelo.« Brez glasnih besed in nasilja ni šlo, vpletli so se delavci šole, ki so hoteli otroka in mater zaščititi pred očetom in bivšim partnerjem, ki je hotel priti do hčerke in jo odpeljati domov v času, ko ni bil na vrsti za stike. Menil je, da mu najmlajša hči pač pripada, da sodi k njemu – za stalno, ne samo vsak drugi konec tedna. Zaradi nasilnega moškega so takrat morali zakleniti šolo, on pa je nato dobil prepoved približevanja. Organi so mu jo izrekli za dva meseca in jo novembra zaradi nespoštovanja (nenehnega klicarjenja in pisanja sporočil) podaljšali do maja. »Samo še mesec in pol je do njenega izteka in kaj bo potem? Postopki pa se še niso niti dobro začeli,« pravi Mara. Ta misel tiči v vseh treh. »Ne vem, kaj bi bilo, če bi se srečali na kakšnem sprehodu. Ne vem, kaj bi storila. To naše življenje ni nič kaj mirno.«

Če ti bivši partner en teden neupravičeno zadržuje otroka in nikakor ne moreš do njega, si očitno brez moči. Mara je šla trkat na njegova vrata, dobesedno prosjačit za otroka, a ji ni odprl, temveč je poklical policijo, češ da moti njegovo posest. Morala se je umakniti. Policija bi za to, da bi lahko prišla do otroka, potrebovala sodno odločbo za izvršbo (kar lahko traja tudi od dva do tri mesece), šele potem bi mu otroka lahko vzeli, razlaga Mara.

Zapiral jo je v hišo

Po petih letih zveze je Mara zapustila partnerja, saj ni zmogla vedno hujšega psihičnega nasilja. Z leti se je to stopnjevalo. Še posebej izrazito pa je bilo, ko so se preselili na svoje. »Takrat mi je začel omejevati odhode iz hiše, nisem smela na obisk k staršem, nikamor ...« Iz potencialno fizično nasilnih situacij, ki so ji nekajkrat grozile, pa se ji je uspelo izmuzniti (npr. je pobegnila iz avta). Po njunem razhodu je bil obsojen pogojno, Mara pa se je z otrokoma odselila k svojim staršem. Takrat so ji kot zatočišče ponudili tudi varno hišo, a tega ni sprejela. »Kaj bi bilo danes z nami? Verjetno bi bile še vedno tam?!«

Takrat so vsi pristojni centri za socialno delo (s tem primerom so se zaradi konfliktov in možnosti prestavljanja krajevne pristojnosti ukvarjali že trije) ugotovili, da je mama primeren starš in da bo glavni skrbnik otrok. »Nekdanji partner ima novo šestčlansko družino, s katero živi v majhnem stanovanju. In zdaj naj bi pristala na to, da tam živi še mlajša hči, najstnica?!« se sprašuje Mara. Medtem ko so pri njej pristojni s CSD že dvakrat ocenjevali življenjske oziroma bivalne razmere, njegovega doma še niso uspeli preveriti.

Od septembra, ko se je zgodil incident pred šolo, do danes se niso premaknili niti za ped. »Tako izredno počasi se premika, da je nevzdržno. Medtem pa se on svobodno sprehaja naokoli. Obravnave se na sodišču prestavljajo predvsem zato, ker nekdanji partner ne dviguje uradne pošte. Medtem pa vemo, da je doma, saj je brezposeln. To je tako krivično! Jaz pa sem si za razpisane obravnave že večkrat urejala izredni dopust, potem pa ga z danes na jutri preklicala, ker so bile odpovedane. Kako to pojasniti v službi? Ni mogoče našega sistema kako rešiti, predrugačiti, izboljšati?«

Tudi ko so mu želeli na sodišču osebno vročiti Marin predlog ureditve stikov z otrokoma, tega ni želel – izrazil je, da želi dokumente po pošti. Ki pa je potem ne prevzame ali pa čaka do zadnjega dne, da lahko zadeve zavleče.

V teh letih je doživela že marsikaj, tudi to, da sta ga hčerki zaman čakali, ko bi moral priti ponju v šolo, pa do tega, da je morala hčerki vse potrebščine, tudi delovne zvezke, ponovno kupiti, saj jih je zadržal pri sebi doma in jih ni hotel vrniti. »Pa kaj, kdo mu pa kaj more?!«

On v stečaj, ona v dolgove

Nekdanji partner in njegova nova partnerka jo skušata na centru za socialno delo očrniti in prikazati kot neprimerno mater. »Trdita, da nimam časa za otroka, da se jima ne posvečam, da ju zanemarjam. To utemeljujeta s tem, da nenehno delam.« Da, dela – ker mora. Morala si je najti še dodatno delo, da lahko plačuje dolgove – tudi njegove, ker je razglasil osebni stečaj, njej pa je kot njegovemu poroku za posojilo za družinsko hišo ostalo poplačilo, še prej pa je zaradi pomanjkanja sredstev prejela dve blokadi na osebnem računu. Nekaj obrokov je še zmogla plačati, potem ni šlo več. Ko je banka hišo prodala, je več deset tisoč evrov dolga ostalo na Marinih ramenih. Z banko se je dogovorila o delnem poplačilu do sredine maja. To ji visi nad glavo, zato dela, kolikor le more. Če do sredine maja denarja ne bo zmogla napraskati, bodo od nje terjali več od dogovorjene vsote. »On se je rešil, jaz se nisem mogla. Sem redno zaposlena, on pa ne. Banke pa se z brezposelnim ne ukvarjajo, saj mu nimajo česa vzeti.«

Ko jo pohvalimo, da se dobro znajde, da je z banko še pravočasno uredila stvari, pravi: »Najpomembneje je, da v takih razmerah hitro pridobivaš informacije. In da pojamraš brez sramu. Ni preprosto, jaz tega nikoli nisem znala, bilo mi je nerodno. Ampak ko si tako na tleh, ti ne sme biti več.«

Prihodnost? 

Mlajša hči je vedno šla k očetu, ker mu je želela ugoditi. Ata je le ata. A ko je takrat ni vrnil domov, k mami, je zlorabil njeno zaupanje in sedaj noče k njemu. Ve, da bo morala, zato jo že zdaj skrbi, kaj bo.  »Naše življenje ni ravno mirno. Vedno moram nekam teči, se prilagajati – gledam na korist otrok. Prostega življenja, ko bi lahko človek sproščeno zadihal, nimamo. Že prej, ko smo živeli skupaj, je bilo težko, zdaj pa še toliko bolj!« 

Profimedia

Tudi brezplačna pravna pomoč ji ne pripada kar samoumevno, temveč mora z vsakim novim sodnim postopkom zanjo ponovno zaprositi in vedno trepeta, ali ji jo bodo odobrili, saj je redno zaposlena. Medtem pa njen bivši partner izigrava sistem, a ima vseeno brezplačno pravno pomoč.  Nenehno se sprašuje, v kakšnem sistemu živimo, s tako grozljivo dolgimi sodnimi postopki. Čudi se, da otrok na sodišču nima nikakršne prednosti. »Hčerka je sedaj pomirjena, dobro je, a ko se bo spet začela kazenska obravnava (nasilnega dejanja pred šolo), bo pol leta od dogodka spet morala obujati boleče spomine. Kdaj bomo lahko zadihali življenje brez kalvarije?!«

Družinska odvetnica pojasnjuje: stiki otroka z očetom niso več varni

V neuradnem pogovoru nam je ena izmed družinskih odvetnic pojasnila, da nekdo sodnega postopka na sodišču ne more zavlačevati v nedogled zgolj s tem, da ne dviguje sodne pošte. »Sodnik mora biti obveščen, ali je bila pošta vročena. Če njen bivši partner ne dviguje pošte, lahko gospa predlaga začasnega zastopnika za prevzemanje pošte. Ta oseba je lahko odvetnik njenega bivšega partnerja in tako bo vročanje pošte rešeno. Resna težava pa bi bila, če bi bivši partner živel v tujini. S tem imamo kar precej težav v tovrstnih postopkih.«

Z vročanjem pošte tudi ne bi smelo biti problemov, dodaja odvetnica, ker je gospod uporabnik brezplačne pravne pomoči in odvetnik mora priti v stik s stranko. Prav tako zadostuje, da na obravnavo pride odvetnik.

»Da se neki proces urejanja stikov z otroki vleče osem let, je nezaslišano – čeprav so se v tem opisanem primeru verjetno spreminjale že prvotno dogovorjene okoliščine (kršitev dogovora o stikih) in so se zato začeli novi postopki,« meni odvetnica in glede na slišano (oče ni vrnil otroka k materi) svetuje, da se nujno predlagajo stiki pod nadzorom, saj obstaja nevarnost odtujitve otroka. »Svobodni stiki niso več varni, zato jih sodišče ne sme dopustiti.«