Profimedia

Morda pa je res skrajni čas, da končno in ne samo z besedami podpremo slovenske kmete ter filozofijo z njive naravnost na krožnik?! V tem trenutku smo samooskrbni samo za dober teden dni.

Združenje Ekoci med drugimi skrbi nova evropska uredba, ki dovoljuje, da se v prehranske izdelke dodajajo mokarji: »Čeprav imajo visoko hranilno vrednost in so bogati z beljakovinami, obstajajo nekatera tveganja, povezana z njihovim uživanjem. To so predvsem alergijske reakcije ter sledi škodljivih mikroorganizmov in težkih kovin.«

Irena Rotar, predsednica Ekoci, je opozorila, da bodo žuželke mokarjev po novem lahko dodane tudi kruhu, pa mi tega sploh ne bomo vedeli, ker ne bo jasno označeno. Zato predlagajo, da bi v Sloveniji sledili ideji Hrvatov in na vsako embalažo, ki vsebuje žuželke, te tudi narisali in pobarvali v tolikšnem deležu, kolikor jih vsebuje hrana, ki jo držimo v rokah. »Zgolj deklaracija s slovenskim in latinskim imenom žuželke, kot to določa zakonodaja, ni dovolj, saj takšna označba za večino kupcev ni prepoznavna,« so opozorili in predlog odločevalcem še dopolnili: »Hrana, ki vsebuje žuželke, in tudi tako imenovana  'nova živila'  ki jih določa Uredba EU 2015/2283, ter hrana, ki nastaja v laboratorijih, z genskim inženiringom ali raste na hidroponski način ali drugače in ne v zemlji, naj bo v trgovinah zložena na posebnih oddelkih in dodatno označena, da bo kupec jasno vedel, da ni plod kmetijske pridelave v naravi, ter bo uspel primerjati cene.« Želijo kmetijsko zakonodajo, ki bo ohranjala samooskrbo in oživila podeželje, trajnostno in svobodno pridelavo hrane, ki bo zrasla v zemlji, da bo kupec vedel, kaj kupuje.

»Prehranska varnost se dotika vseh nas – oktobra lani je slovenska vlada oziroma ministrstvo za kmetijstvo ugotovilo, da smo v času izrednih razmer prehransko varni le za dober teden dni. Sploh ni treba, da je vojna, lahko zgolj za nekaj dni zmanjka elektrike ali se prekinejo transportne vezi, pa smo tam. Zato si prizadevamo, da se v državne rezerve dajejo slovenska semena, ki se jih ohranja na kmetijah, kajti samo to – živo seme – šteje. V izrednih razmerah bi bila tudi fitofarmacevtska sredstva težje dostopna, zato bi uspevalo samo tisto, kar lahko pridelamo na sonaraven način,« opozarja Rotarjeva.

Shutterstock

 Ključen je lokalni trg

Tudi Jože Podgoršek, predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, trdi, da je pomemben del prehranske varnosti in suverenosti v semenarstvu. »Videli smo, kaj se zgodi, če že samo nekaj dni ne moremo uvoziti žita. Ko se je zaradi vojne v Ukrajini za krajši čas ustavil uvoz iz Madžarske, se je Slovenija 'zatresla' – ne glede na to, da imamo kar nekaj žita v blagovnih rezervah in da so nosilci dejavnosti dobro založeni. Zato podpiramo vizijo, da je prehranska varnost vezana na prehrano, pridelano in predelano v Sloveniji. Zgolj dostop do hrane ne smemo enačiti s prehransko varnostjo. Spomnimo se obdobja covida. Kje smo padli na izpitu? Pri kvasu, ki ga pri nas ne izdelujemo. Marsikdo je takrat začel delati z drožmi.«

A bistvo je po njenem naslednje: »Prehranska varnost je tisto, kar imamo v našem lokalnem okolju. Zato absolutno podpiramo pobudo, da damo tudi semenarski del v blagovne rezerve. Kajti če se nam prekinejo tržne poti, potrebujemo nekaj, kar lahko posejemo v zemljo. Novi kmetijski zakoni so v razpravi do 12. aprila. Bodite aktivni v tej fazi, tu se skriva priložnost. Ko je zakon enkrat sprejet, ga je, ne nemogoče, zagotovo pa dosti težje spreminjati. Na mizi je nova materija, ki jo lahko sooblikujemo.«

O dodajanju žuželk v prehrano in genomskih tehnikah pa: »Včasih smo moko, v kateri so se zaredili mokarji, metali proč, zdaj pa jo bomo očitno prodajali z dodano vrednostjo in označevanjem na etiketah, kjer je tisk tako droben, da tako ali tako ne veš, kaj piše. Razvoj novih tehnik pridelave in predelave hrane spada v ta sodobni svet, ampak ...  Če že uvajamo genomske tehnike v evropski prostor, vključno z laboratorijsko proizvedenim mesom, pri tem ne smemo zavajati potrošnika. Ta mora vedeti in imeti možnost izbire. Dokler bom želela kupovati klasično, tradicionalno pridelano hrano v lokalnem okolju, želim vedeti, katera hrana to je. Potvorba hrane postaja svetovni biznis. Pri nas imamo to srečo, da mlečne izdelke še vedno delamo iz mleka in mesne iz mesa, kar v tujini ni več vedno tako. Gotovo ste že slišali za kakšno afero s tega področja. Potvorba prehrane postaja tako dovršena, da jo že težko razkrinkaš – podobno kot doping pri športnikih.«

Če nimaš semen, nisi suveren!

Anton Komat, samostojni raziskovalec in naravovarstvenik, je poudaril, da vsakdo, ki ima malo pojma o prehrani, ve, da je hitin neprebavljiv za človeška prebavila, za nameček pa še alergen. »Mi bomo pa jedli žuželke, ki to vsebujejo.« Ozaveščenost potrošnika postaja čedalje bolj ključna. Kot tudi zavedanje, da so semena osnova vsega. »Kmet ima lahko 200 hektarov zemlje, a če nima semen, ni suveren. Odvisen je od tega, ali mu bodo korporacije dostavile ta semena. To je zelo nevarno področje, zato je semenarstvo ključ za preživetje naroda,« je bil nazoren Komat, ki rešitev vidi v opolnomočeni lokalni skupnosti in združevanju v zadruge. »Zadruga je najbolj živ organizem, ki ga lahko mali kmet ustanovi. Danes je prehrana postala predmet političnega izsiljevanja v smislu, 'če ne boš priden, boš lačen'. Temelj prehranske varnosti sveta so zato mali kmetje, ki znajo pridelati zdravo hrano. Ljudje ne vedo, da ogromno bolezni izvira iz industrijsko predelane hrane. Podprimo majhne verige!« je spodbudil. In cenite svoj košček zemlje! »Ne samo, da tam pridelaš zdravo, živo in sezonsko hrano, s tem pridobiš tudi zastonj fitnes, solarij in savno.«

Zdrava hrana  v ustavi?

K prehranski varnosti lahko prispevamo s svojim najmočnejšim orožjem: znanjem in strateškimi usmeritvami, je prepričan Stojan Praprotnik, direktor Razvojne agencije Savinja. »V kmetijstvo je treba uvesti strateške usmeritve za našo malo Slovenijo. Ni mala, če mora nahraniti dva milijona ljudi. Upam, da ne bo treba enkrat, tako kot smo v ustavo za vsak slučaj dodali pravico do vode, tja dodati še pravico do zdrave hrane. Ali celo pravico do pridelovanja zdrave hrane. Znanje je tisto, ki ga prenašamo iz roda v rod, z njim lahko konkuriramo novim tehnikam in drugim stvarem, ki jih ne moremo preprečiti.«

Mi sami vemo, kakšne so naše potrebe, kaj hočemo, in to lahko tudi ustvarimo, pravi. Irena Rotar mu prikima, a poudari, da mora ljudstvo najprej vedeti, kaj si sploh želi. »Lokalna skupnost je tisto, kar šteje, a žal smo v času industrializacije izgubili kar za celo generacijo znanja. Otroke, razen svetlih izjem, starši sedaj vozijo v supermarkete in prodajne centre, namesto da bi jih naučili poiskati najbližji izvir.« A kjer je volja, tam je pot. »Vsak korak, četudi majhen, vsako seme, četudi ponesreči posajeno, šteje in prispeva k našemu skupnemu cilju, trajnostnemu in samooskrbnemu življenju.«

Oskrbovalnica podpira slovenskega kmeta

Marjan Kogelnik, vodja Oskrbovalnice, pravi, da lahko imamo seme, zakonodajo in vse drugo, ampak še vedno mora kmet znati svoj pridelek prodati in od tega preživeti. Oskrbovalnica je nastala z namenom, da se jim to omogoči. Združuje ponudbo slovenskih kmetov, ki vam pridelano hrano in prehrambne izdelke na določene datume dostavljajo v različna mesta po Sloveniji (Celje, Ajdovščina, Cerklje, Domžale in druga mesta). »Edini način, da ohranimo slovenskega kmeta, je, da začnemo od njega kupovati.«

Žiga Živulović jr. / BOBO

Kar kupec želi, to dobi

Fanči Perdih, ustanoviteljica kooperative Amarant, edine slovenske ekološke semenarske hiše, pravi, da je njena poklicna pot trnova. »Če bi danes vedela, kaj vse me čaka, ne bi tega delala. Večina evropskih razvitih držav ima že več kot 25 odstotkov ekoloških površin in intenzivno delajo na ekološki pridelavi hrane, od semena do končnih produktov. To počnejo ravno zato, ker vedo, da je to edina možnost, da se izognejo genomskim tehnikam. Slovenija medtem že kar nekaj let caplja na 12 odstotkih, kar nam preprosto ne uspe dvigniti zaradi miselnosti ljudi. Res je, ekološka hrana je dražja od konvencionalne, predvsem tiste, ki je ponujena v velikih trgovskih centrih. Kaj bo kupil, se vsakdo odloča sam, na podlagi svoje miselnosti in družinskega proračuna.« A tu se vse začne in konča, poudarja. »Kupci morajo začeti razmišljati o tem, koga bodo podprli, kadar bodo dali nekaj v lonec. Sama že tretje leto poskušam spraviti naša ekološka semena v kmetijske zadruge. Ali veste, kaj največkrat dobim v odgovor, ko potrkam na njihova vrata? Pravijo, da po ekoloških in slovenskih semenih ni povpraševanja. Vsakdo naj se pri sebi zamisli. Kar kupec želi, to dobi. Če bodo kupci kupovali, bodo tudi trgovci prodajali. Če bodo trgovci prodajali, bodo kmetje to pridelovali. Če se bo kmetu zaradi našega povpraševanja proizvodnja povečala, bo tudi cena padla. Več ko bomo kupovali kakovostne hrane, bolj bo takšna hrana dostopna. Enako velja za semena. Če bo prodaja slovenskih ekoloških semen tako majhna, potem jih bomo preprosto nehali ustvarjati. Poglejte, jaz imam še pet let do upokojitve in počasi pač razmišljam tako. Zdaj pa vi začnite razmišljati, kaj bo kdo od vas naredil.«

Dobavitelji raje prodajajo tuje

Peter Dolničar, predstojnik oddelka na Kmetijskem inštitutu Slovenije: »Slovenci smo katastrofa. Vse smo imeli v svojih rokah, pa smo to prodali. Prodali smo tovarno sladkorja, živilskopredelovalno industrijo in tudi semenarsko industrijo. Če se osredotočim na svoje področje: na Kmetijskem inštitutu žlahtnimo 15 novih, odličnih sort krompirja, zelo kakovostna semena imamo, a jih dobavitelji vedno manj naročajo. Vsi dobavitelji semena so v tujih rokah in raje prodajajo tuje. Ne zanima jih, kako kakovostno mi delamo, koliko truda in denarja vložimo v razvoj, niti kaj bomo jedli jutri. Morali bomo drugače delovati. Če danes pogledaš kmeta, vsak dela zase. Imamo odlične nastavke, a ne spremljamo celotne verige. Ne vem, zakaj. Če se danes začnemo ukvarjati na tem, bomo približno čez deset let vedeli, kaj bomo jedli jutri.«