Mateja J. Potočnik

Ana Kučan rada govori o stroki in delu, prijazno pa odgovori tudi na vprašanja o starših. Čeprav je kot strokovnjakinja cenjena in spoštovana, saj je z ekipo krajinskih arhitektov, ki jo vodi, sodelovala pri velikih projektih (pokopališče v Ankaranu, ureditev Lenta in Dravske kolesarske poti v Mariboru, Športni park Stožice, Nordijski center Planica, Švicarija v Tivoliju …), ob njenem priimku seveda še vedno zastrižemo z ušesi.

M24.si

Pa je imela v življenju kot hčerka Milana in Štefke Kučan več privilegijev ali več negativnih stvari? "Predvsem sem imela sijajno zaledje v družini. Vedno sem bila dobrodošla doma in upam, da mi je to tudi uspelo prenesti naprej sinu. Večinoma sta me podpirala v odločitvah, seveda pa ni šlo čisto brez konfliktov, sploh v najstniških letih, saj smo povsem običajna družina. Hvaležna sem jima tudi, da sta me vključevala v svoje širše družbene skupine, nikoli me nista izločala, ne mene ne sestre. Zato je moj krog znancev in prijateljev širok. Vključuje ljudi moje generacije, njune generacije in hkrati, ker delam na univerzi, imam stik tudi z mlajšimi. Ne zdaj ne ko je bil oče predsednik, tega, da sem njegova hči, nisem prikrivala - zakaj pa bi, saj sem ponosna na vse, kar sta naredila! Nisem pa se s tem hvalisala. Je pa to v ljudeh sprožalo različne odzive. Večinoma dobre, a tudi slabe. Če so se zaradi tega kdaj odprla kakšna vrata, ne vem – morda so se. Ampak potem sem morala skoznje sama," je pojasnila v intervjuju, ki si ga lahko preberete v 18. številki revije Jana.

Del objave si lahko preberete tudi TUKAJ.

revija Jana