Shutterstock

Drevesa po vsej Evropi rasejo čedalje počasneje, in to že od leta 2010. Ta skrb zbujajoči trend so ugotovili pri vseh naših vodilnih drevesnih vrstah, bukvi, smreki, jelki ter hrastih dobu in gradnu. Študije obenem že kažejo, da se bo dolgoročni videz slovenske pokrajine precej spremenil. Za nameček bi se lahko po nekaterih ocenah že v tridesetih letih v Evropi začela tako imenovana ledena doba, je še poročal Dnevnik.

Po odgovore smo šli k strokovnjakom

»Podnebne spremembe vse to, kar poznamo in nam je všeč, postavljajo na glavo. Tudi drevesa morajo razviti strategije preživetja, prilagoditi se morajo na visoke temperature in sušo. A čeprav imajo sposobnost prilagajanja na neugodne okoljske razmere, nastane problem, ko gredo okoljske razmere iz območja prilagoditvenih sposobnosti dreves, in če se to dogaja hitro, se začne povečevati smrtnost dreves, upade vitalnost, različni škodljivi organizmi pa to izkoristijo za napad nanje. Začnejo se pojavljati invazivni tujerodni organizmi, ki jim nove podnebne razmere ustrezajo. Torej začne se odvijati spirala propadanja gozdnih ekosistemov,« pojasnjuje prof. dr. Tom Levanič, raziskovalec na Gozdarskem inštitutu Slovenije in vodja Oddelka za prirastoslovje in gojenje gozdov ter redni profesor na ljubljanski in primorski univerzi. Ukvarja se z raziskovanjem priraščanja dreves in vplivom okoljskih dejavnikov na rast dreves, vključno s podnebnimi spremembami.

Osebni arhiv

Letni prirastki upadajo že od leta 2010! 

Alarmantno je, kar so glede stanja gozdnih dreves v Sloveniji pokazale zadnje raziskave. »Podnebne spremembe se že kažejo v upadu širin branik. Branika je letni prirastek drevesa, ki jo lahko izmerimo in je v jedru naših raziskav. Ker za vsako braniko ugotovimo, v katerem letu je nastala, lahko razmere v določenem letu povežemo z nastalo braniko in tako sklepamo, kaj se je v okolju dogajalo in kako se je drevo odzivalo na okoljske razmere. Tipičen odziv lahko vidimo v suhem, vročem letu 2022, kjer smo pri večini dreves zabeležili upad prirastka. Izjema so bila le visokogorska rastišča, kjer do upada ni prišlo. V okviru naših raziskav in nacionalne gozdne inventure, kjer med drugim  spremljamo rast in razvoj gozdnih sestojev v Sloveniji, smo v letih 2022 in 2023 izvajali tudi vzorčenje dreves na mreži, ki je obsegala dva krat dva kilometra. Na približno 740 izbranih ploskvah smo izbrali po dve drevesi vodilnih drevesnih vrst in iz njih s  Presslerjevim svedrom vzeli izvrtke, debele pet milimetrov. Na ta način smo dobili podatek o starosti dreves, pa tudi podatke o širinah branik za več deset let v preteklost. Na osnovi analiz smo ugotovili, da so se do leta 2009/2010 širine prirastkov povečevale, zatem pa so začele upadati. To upadanje je nekoliko odvisno od drevesne vrste in nadmorske višine, vendar pa je trend upadanja povsod jasno viden. Analizo smo izvedli za naše vodilne drevesne vrste, bukev, smreko, jelko ter hrasta dob in graden. Vsi podatki in analize torej kažejo na upad prirastkov dreves. Tudi drugi kolegi na Gozdarskem inštitutu Slovenije so v svojih študijah ugotovili podobne trende. Ugotovljeno je bilo tudi naraščanje osutosti krošnje pri bukvi. To je sprožilo alarme, še posebej ker so podobna poročila začela prihajati tudi iz gozdarskih inštitutov drugih evropskih držav. Za Slovenijo, ki nima veliko morja, so gozdovi tudi najpomembnejši ponor ogljikovega dioksida. Torej nas mora skrbeti, če se nam bo prirastek v gozdovih zmanjševal," je razložil dr. Levanič.

Slovenska pokrajina se bo spremenila

A to še ni vse. »Različne študije kažejo, da se bo zaradi podnebnih sprememb videz slovenske pokrajine dolgoročno precej spremenil. Pričakuje se, da se bo slovenski gozd v daljšem časovnem obdobju razvijal v smeri gozdnih ekosistemov, ki so bolje prilagojeni na visoke temperature in poletne suše. Primer takšnega gozda bi lahko našli na toplih južnih pobočjih nad Kolpo ali pa na Krasu. Drevesa bodo v povprečju nižja, več energije bodo investirala v koreninski sistem, kar je tipična prilagoditev dreves v Sredozemlju. Po višinskih pasovih pa pričakujemo, da se bodo iglavci začeli umikati na višje lege, sledili jim bodo listavci. Če se bo segrevanje ozračja še nadaljevalo, bodo iglavci, torej smreka, jelka in macesen, začeli izginjati, povečeval pa se bo delež listavcev, bukve, hrastov. Trenutno stanje dreves in gozdnih ekosistemov v Sloveniji nas zato postavlja pred cel kup izzivov. V srčiki slovenske gozdarske stroke so namreč vgrajeni koncept trajnosti in sonaravnosti, naravna obnova in kolikor se le da naravi prijazno, prilagojeno gospodarjenje z gozdom. S tem v mislih se močno zanašamo na naravno obnovo in po umetni obnovi posegamo le, če se to zdi primerno in smotrno.«

Vsaka vodilna vrsta že ima škodljivca

»A poleg podnebnih sprememb, ki so po mojem mnenju v jedru vseh drugih težav, naše gozdove ogroža še veliko dejavnikov. Pojavljajo se različni tujerodni škodljivci. Hrastova čipkarka povzroča škodo z uničevanjem listnega aparata, kar vodi k pomanjkanju hranil, posledičnemu izčrpavanju hrastov in postopnemu upadanju vitalnosti, povsem možna je tudi smrt drevesa. Praktično vsaka vodilna drevesna vrsta v Sloveniji ima svojega škodljivca, ki je sposoben narediti zelo veliko škode – še posebej če ga spodbujajo podnebne spremembe. Na primer, smrekovi podlubniki imajo zaradi daljših obdobij toplega vremena idealne razmere za ustvarjanje več generacij na leto, kar samo poveča pritisk na prizadete drevesne vrste. Poleg škodljivcev so zelo neugodne velikopovršinske ujme. Vsi se spomnimo žledoloma leta 2014, ki je v samo nekaj dneh močno prizadel več sto tisoč hektarov gozdov. Slovenija pa ima dober milijon hektarov gozdov. Temu je sledilo še nekaj velikih površinskih vetrolomov. V le nekaj urah lahko vetrolom podre na tisoče hektarov gozdov.«

Kaj sploh še lahko storimo?

»Hitrost dogodkov nas velikokrat postavi v vlogo reševalca nastalega stanja. Treba je izvesti sanitarno sečnjo, hitro odpeljati napaden les iz gozda, sanirati ogolele površine, požarišča in podobno. Velikokrat narava ponudi drugačne rešitve. Takrat je nujno, da stroka razmisli o alternativah, pretehta rešitve. Morda odločitev, da se reševanje nastalega problema prepusti naravi, niti ni tako slaba. Ključ je seveda v raziskovanju, prenosu spoznanj, prilagajanju, analizi preteklih odločitev in oblikovanju novih, s katerimi bi usmerjali gozdne ekosisteme v stanja, ki so bolj odporna proti podnebnim spremembam, škodljivcem, ujmi ...«

Poiščimo rešitve v nas! 

»Po mojem ni problem v gozdovih in drevesih, ampak v človeški družbi in njenem delovanju. Torej v želji po dobičku, nenehni gospodarski rasti, vedno boljšem in udobnejšem življenju. Naraščajoče težave z ohranjanjem ugodnega stanja gozdnih ekosistemov in dreves, ki v njih rastejo, so samo odraz podnebnih in okoljskih sprememb. Rešitev je torej treba poiskati pri nas in preiti od besed k dejanjem. Kakšna bodo ta dejanja, je odvisno od nas, do katere mere smo se pripravljeni odreči ugodnostim moderne civilizacije. Nič ni narobe, če iščemo učinkovite rešitve za zmanjševanje vplivov podnebnih sprememb, ob tem da skušamo ohranjati nespremenjen način življenja. Vendar verjetno brez večjih odrekanj v prihodnosti ne bo šlo. Nakopičene okoljske probleme je pametno reševati, preden postanejo neobvladljivi,« je še dejal prof. dr. Levanič.

Nas čakajo hitre spremembe klime v Evropi? 

Levanič sicer misli, da naši gozdovi še niso blizu točke preloma, zato pa ni nič kaj optimističen glede ledenikov. »Nekateri drugi sistemi, denimo evropski ledeniki, so že zelo blizu ali morda že preko te točke. Primer je hitro topljenje švicarskih ledenikov. Topljenje grenlandskega ledenega pokrova in vdor sladke vode v slano morsko vodo bi povzročil spreminjanje slanosti morja in vplival na severnoatlantsko cirkulacijo. Slednja je masivni tok vode, ki nosi toplo vodo od ekvatorja proti severnemu polu ob obalah severozahodne Evrope in ohlajeno vodo od severnega pola proti ekvatorju ob vzhodni obali Severne Amerike. Zaradi severnoatlantske cirkulacije je podnebje velikega dela Evrope toplejše, kot bi bilo sicer, zato bi prekinitev tega toka lahko povzročila hitro spremembo klime v Evropi, kar bi občutili kot nekakšno ledeno dobo. To sicer ne pomeni, da bodo temperature celo leto pod ničlo, ampak da bodo poletja mokra, veliko hladnejša, kot so zdaj, kar bi povzročilo težave s pridelavo hrane in verjetno dvig cen. Vsaj za nekaj časa bi bili tako močno odvisni od drugih, ki jih morda zaustavitev severnoatlantske oscilacije ne bi tako močno prizadela.«

Govoriti o ledeni dobi je nesmisel

In kaj o vsem tem meni prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj, zaslužna profesorica na biotehniški fakulteti v Ljubljani? »Podnebnih sprememb žal ni več mogoče ustaviti, še vedno pa jih je mogoče omejiti. Če bi obvladali izpuste toplogrednih plinov in ustalili njihovo vsebnost v ozračju, globalni dvig temperatur ne bi znatno presegel dveh stopinj. Če nam to ne uspe, potem nebrzdane podnebne spremembe lahko vodijo tudi v nepredvidljive izide. Ti so sicer malo verjetni, a žal so možni. Pogosto se zaradi segrevanja ozračja in taljenja ledenikov izpostavlja povečana verjetnost upočasnitve ali zaustavitve Zalivskega toka v prihodnjih desetletjih. Za zdaj znanstvene ocene kažejo, da je verjetno, da bo tok toplejše vode do sredine 21. stoletja slabel, a je popoln kolaps do leta 2100 malo verjeten. V primeru hudega oslabljenja bi bile posledice za Evropo in Severno Ameriko zelo resne, ampak govoriti o ledeni dobi je nesmisel. Žal je mnogo bolj verjetno, da ne rečem skoraj zanesljivo, da se bomo ogreli za nevarne štiri stopinje, ki jih spremlja mnogo več nevarnih posledic kot še relativno varni dve stopinji ogrevanja.«

Boris Bogataj

Zmanjšanje prirasta gozdov je resen alarm! 

»Podnebne spremembe se nam dogajajo hitreje, kot smo znanstveniki pričakovali. Še posebej izrazite so ravno v Evropi, konkretno v Alpah in srednjem delu. Hitro naraščanje temperatur zraka in tal, spremenjeni vzorci padavin, še zlasti njihovo zmanjševanje v poletnem času in zmanjševanje vlažnosti tal so za gozdove velik stres. Gozdni ekosistemi imajo sicer veliko sposobnost prilagoditve na razmere v okolju, a ko stres traja predolgo, se odzovejo z upočasnjeno rastjo, s postopnim propadanjem določenih vrst in spreminjanjem sestave gozda. Gozdarji danes že ugotavljajo upočasnjevanje prirasta gozdov v Evropi in tudi pri nas. V zelo kratkem času se je prirast zmanjšal za desetino, in to je resen alarm!«

Rešitev je tudi v umetnih naselitvah dreves

»Širjenje in povečevanje genetske raznolikosti je vsekakor možna prilagoditev. To lahko dosežemo s povečevanjem naravnega obnavljanja v naravnih gozdnih združbah in z mešanjem primernih semenskih sadik, kjer je potrebna umetna pogozditev. Tudi umetne naselitve dreves so primeren ukrep. Take populacije imajo genetsko sestavo, zaradi katere so slabo prilagojene na sedanje pogoje, dobro pa na pogoje v naslednjih dekadah. Posebno skrb moramo nameniti tudi povečani požarni ogroženosti gozdov. Obenem je nujno treba povsem zaustaviti krčenje gozdov! Gozdovi predstavljajo pomemben ponor ogljikovega dioksida, saj ga v procesu fotosinteze vežejo v les. Vsako drevo lahko odstrani okrog 20 kg CO2 na leto, ali povedano drugače, za vezavo ene tone CO₂ potrebujemo približno 50 dreves. Manj ko je dreves na planetu oziroma bolj ko so v vodnem ali vročinskem stresu, manjši je ta ponor in zato ostane v zraku še več CO2, kar vodi v še močnejše segrevanje.«