Šimen Zupančič

Nekoč, ne tako davno, enkrat v začetku prejšnjega stoletja je bilo, je neki profesor na ljubljanski tehnični fakulteti napovedal, da bo prej on prišel na Luno, kot bo ženska diplomirala na oddelku za gradbeništvo. Slavne zadnje besede, se reče temu – gospod nikoli ni prišel na Luno, so pa na tej šoli leta 1932 diplomirale prve tri ženske, dve arhitektki in gradbenica. Gremo pogledat veličastne stavbe, ki so jih postavile? Ne, nobene ne bomo našli. Ljubljana je polna znamenitih zgradb, občudovanih in slavljenih, ki jim je skupno to, da so vse zasnovali moški. Zaman bi med starejšimi ljubljanskimi in tudi slovenskimi poslopji iskali kakšno, pri katerem je kot avtorica podpisana arhitektka. Moški kolegi so jih odrivali ob rob, obsojene so bile na snovanje detajlov, oblikovanje notranje opreme in opremljanje stanovanj, češ, tam vam je mesto.

Se spomnite imena kakšne slavne slovenske arhitekte?

Šimen Zupančič

Pionirska trojica iz uvoda so bile gradbenica Sonja Lapajne Oblak ter arhitektki Gizela Šuklje in Dušana Šantel Kanoni. Gradbenici, ki je med drugim delala statične izračune za NUK in Gimnazijo Bežigrad, pravzaprav ni šlo slabo, delala je z najvidnejšimi arhitekti in bila zelo cenjena v svojem poklicu. Šantel Kanonijeva je bila prva diplomirana slovenska arhitektka. Diplomirala je pri Ivanu Vurniku in se izpopolnjevala v Parizu, ampak na zaposlovanje žensk v tehničnih poklicih so tedaj precej postrani gledali, zato se je morala preživljati s priložnostnimi deli – bila je naša prva espejevka, bi lahko rekli. Česa vsega ni počela: risala je načrte za pohištvo, izdelovala osnutke za dekorativne predmete in vezenine, se ukvarjala z vrtno arhitekturo in adaptacijo stavb. Po vojni je bila profesorica in nižja (!) gradbena inženirka. Izdala je tudi priročnik Kako opremim stanovanje.

Gizela Šuklje je bila prva diplomantka pod Plečnikovim mentorstvom, izpopolnjevala se je v Parizu in pozneje skupaj s Plečnikom sodelovala pri prvem načrtu za pokopališče Žale, osrednje ljubljanske tržnice in bila soavtorica slavnostne tribune na Plečnikovem stadionu, samostojno je naredila prvi urbanistični načrt svoje rojstne Metlike, a izveden je bil le majhen del. Delovala je na različnih področjih, bila je tudi profesorica, ravnateljica, krajinska arhitektka, notranja oblikovalka, snovalka nagrobnikov in javnih spomenikov, bila je tudi nadarjena risarka. »Plečnik mi kaže pot askeze, poglabljanja v lepoto arhitekture. Ljubim vse to, a moja mladost se upira; vsaj malo bolj življenjski program si hočem postaviti, če ljubezni otroka ne bom smela nikdar užiti,« je potožila svojemu dnevniku.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 14, 8. april 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana