Pexels

Zadnja, ki se je spomnim z evrovizijskih spektaklov, je tista iz leta 1990. Zdaj že pokojni Toto Cutugno je zapel hvalnico združeni Evropi. Insieme. Danes je to cirkus za precej čudaški nabor navdušencev. In pesmi, večinoma, za pozabo.

Sicer pa, kaj pa danes na tem svetu ni podobno cirkusu? Četudi gre za smrtno resne reči!? Takole od daleč, v nejeveri in zgroženosti, je tudi to, kar se dogaja v Palestini in Ukrajini, vedno bolj podobno cirkusu. Cirkus, za katerega bodo eni poplačani, drugi pa pobiti. Preostali pa vse skupaj, zleknjeni na domačih kavčih, spremljamo kar od doma. In ne dojamemo, da bo treba orožje, ki ga moramo po dekretu nujno grmaditi, tudi porabiti. V neki bližnji vojni. Ker vojne so posel. Najprej rušiš, potem rešuješ in obnavljaš. Po drugi vojni je z obnovo zahodnega dela Evrope Amerika veliko pridobila. Marshallov načrt. Nekaj v denarju, še več z vplivom. Očitno se Trumpu in njegovim zdi, da je čas za nov ciklus. America first.

A tudi brez vseh teh domnev so stvari predvidljive. Bolj, kot si želimo. Kolumnist Bogdan Biščak je v Dnevniku povzel misel filozofa Jeana-Jacquesa Rousseauja, ki je že v 18. stoletju vedel, da se ljudje, ko so razlike prevelike, začnejo upirati. In kje smo danes? ZDA – 10 odstotkov najbogatejših ima 70 odstotkov vsega premoženja, spodnjih 50 odstotkov pa od dva do tri odstotke. V Evropi je le malo bolje. Najbogatejših 10 odstotkov ima okoli 60 odstotkov vsega, spodnjih 50 odstotkov pa od štiri do osem odstotkov. V Sloveniji ima en odstotek najbogatejših 23 odstotkov vsega premoženja! Tudi zato vre.

revija Jana

Pri nas pristojni »klanfajo« novo pokojninsko reformo. Zelo poenostavljeno in načeloma: dve leti več bi delali, dve leti starejši bi morali biti ob upokojitvi. Vse drugo so variante in nianse. Sindikati so na nogah. Dejstva pa so: živimo dlje, razmerja med upokojenimi in aktivnimi se rušijo, rojeva se vedno manj otrok. Blagajna se prazni. Tudi zato, ker smo nanjo naložili socialne korektive in dajatve, ki s prispevki zaposlenih niso pokriti. Tudi to, da se vedno več mladih zaposli šele pri 30, je težava. Drugi časi pač. Za časa mojih otrok smo čudno gledali tiste, ki že pred diplomo niso vedeli, kje se bodo zaposlili. A pokojninska blagajna ne škripa le pri nas. V severnih deželah resno razmišljajo o delu do 70. Danci že vedo. Rojeni med letoma 1963 in 1966 bodo delali do svojega 68., rojeni po letu 1967 pa do 69. leta. Podaljšanju redki zaposleni ploskajo. Spomnite se demonstracij v Franciji. A kar je res, je res, živimo čedalje dlje. In spet, povprečno, tudi bolje. Spomnite se kdaj, kako zdelani so bili pri 60 ali 70 tih naši stari starši. In koliko njihovih današnjih vrstnikov preteče maraton, prekolesari Slovenijo, osvaja visoke vrhove.

Bolezni

Bitka za zdravilo: Zakaj ščitnični bolniki še vedno čakajo na Tiche?

V zadnjih 50 letih se je življenjska doba v Sloveniji podaljšala za 12 let. Od leta 2000 do danes se je število stoletnikov v Sloveniji povečalo skoraj za šestkrat. Trenutno jih je skoraj 400.

Mnogo je dejstev. Vsa za vse niso prijazna. Kakšno spoznanje je naravnost zoprno. Vam zaupam svoje? Ni usodno za svet, zame pa ni bilo spodbudno. V spomin in dušo se mi je vtisnil pogovor s 105 let starim partizanom. 105 let! Ni ležal v postelji, niso ga obkrožale negovalke. Ni s tresočim se glasom ugibal. Jasno je povedal, kje in kdaj. Bitke, mraz, zmaga … Črna zavist me je preplavila. Jaz, s kar nekaj desetletji manj, pa … kako se že oni piše? Kdaj ima ona rojstni dan? Kdaj že moram tja in tja? Moj koledar je ves popisan, ker če ne bi bil, kdo ve, na kaj vse bi pozabila! Ni pravično, bi rekel moj vnuk. Se strinjam. A tako pač je.  

Kolumna je objavljena v reviji Jana,  št. 21, 27. maj 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana