Odrešitev ji je prinesla knjiga dr. Strola Boreliose natürlich heilen (naravno zdravljenje borelioze; za zdaj še ni prevedena v slovenščino) – ščetica, ki raste tudi pri nas, je skoraj čudežna.

Ime ima po cvetu. Gospa Frančiška mi pokaže, kako  prepoznati ščetico – na hrbtni strani zelenih listov, ki se šele razvijajo, se že kažejo drobni ostri kaveljčki. Kasneje se bodo pojavili tudi na vrhnji strani listov, le robovi bodo ostali gladki – to jo loči od osata. Toda imena nima po listih, temveč po lepih visokoraslih ščetkastih cvetovih, ki so jih nekoč uporabljali za česanje volne. Ščetica se zaseje sama, vedno si izbere dobro mesto (pozna kolobar, se pošali naša sogovornica), se pa  hitro razrašča in »pohodi« vse okoli sebe. »Tako agresivna in močna, kot je v svojem okolju,  je tudi v našem telesu. Po užitju tinkture človek dobesedno začuti, kako zelo učinkuje in izrinja vse slabo.«

Preberite še ...

· Kulinarika

5 trikov za božansko meso na žaru

Ko jo je pred leti začela iskati, še nihče ni vedel za divjo ščetico (Dipsacus sylvestris), tudi zeliščarji je še niso poznali. O tej skromni in zelo učinkoviti rastlini je torej prvič brala v knjigi Boreliose natürlich heilen – naravno zdravljenje borelioze. Napisal jo je nemški znanstvenik, doktor  etnologije in biologije Wolf-Dieter Storl. Nekaj časa je živel v ZDA  in tam med druženjem z Indijanci spoznaval tudi njihove metode zdravljenja. Med študijem etnologije pa je spoznaval tudi druge tradicionalne sisteme zdravljenja, kot je tradicionalna kitajska medicina. Ščetico je spoznal, ko je sam zbolel za boreliozo. Indijanci so med drugim s to rastlino uspešno zdravili sifilis – spiroheta borelije,  bakterija spiralne oblike, pa je skoraj enaka kot spiroheta sifilisa. Dr. Storl je v knjigi opisal svojo izkušnjo z borelijo, ta je bila na las podobna izkušnji gospe Frančiške  (čeprav ima bolezen veliko obrazov). Ni bilo kaj razmišljati,  poiskati mora to rastlino, ki je pomagala dr. Strolu, si je rekla.

Borelija jo je skoraj uničila. Gospa Frančiška se še dobro spomni, kdaj je prvič začutila bolečino v sklepih.  Bilo je pred približno 40 leti, kmalu po vrnitvi z Raba, kjer je imela klopa. Upala je, da bodo bolečine minile, da se je morda le prehladila … Toda pridružile so se še težave z ledvicami, vnetja so se ponavljala in vsakič je bilo hujše. Tudi gore antibiotikov niso pomagale. »K sreči sem v Ljubljani naletela na nefrologa dr. Drinovca, ta je prekinil z dolgotrajnim jemanjem antibiotikov in mi priporočil čaje za izpiranje ledvic, antibiotike pa le v skrajnih primerih in to največ pet dni. To je bil začetek moje zeliščarske poti.« Toda izboljšav ni bilo. Čedalje bolj je bila utrujena, bolečine v sklepih so bile čedalje hujše, bojazen, da ji bodo odpovedale ledvice, je postajala čedalje realnejša. Poleg tega je oglušela na eno uho, nato so se začele še težave z vidom. Vse manj je spala: »Če sem zaprla oči, sem videla silno svetlobo, ko pa sem oči odprla, je bila okoli mene popolna tema. Tako rekoč sploh nisem mogla zaspati. Izgubljala sem tudi občutek za orientacijo, čedalje težje sem se znašla v prostoru in času. Izgubljala sem samostojnost in vsega me je bilo strah; začela sem se umikati. To je bil grozen občutek in spravljal me je v obup. Najhuje pa je bilo, da  – razen možu, ki je bil zelo potrpežljiv in razumevajoč – tega nisem mogla nikomur razložiti, dopovedati, še najmanj zdravnikom.«  Slišala je fraze, da smo vsi  po malem pozabljivi in utrujeni, da vsakogar pri teh letih že kaj boli. Pa še 50 let ni imela! Pošiljali so jo od vrat do vrat, tudi k psihiatru, ta »jo je razumel, da je že v letih, da je utrujena in bi se rada upokojila« … Gospa Frančiška, ki je dosegala kot profesorica francoščine vidne uspehe in je za svoje pedagoško delo prejela celo visoko francosko odlikovanje, ni hotela v predčasni pokoj. Nasprotno, hotela je ozdraveti, delati in ustvarjati.

Več preberite v tiskani Jani (št. 19, izid: 12.5.2015).

---