Saša Einsiedler je res neverjetna ženska. Po ločitveni kalvariji, ki je bila še bolj boleča zaradi vmešavanja medijev, je vzela življenje v svoje roke in se postavila na noge. Kako ji to uspeva ob skrbi za pet otrok, starih od tri do 16 let, za njihov dom, vrtiček, psa, mačko in še kaj bi se našlo ter seveda ob samohranilskem stanu? »Pa saj druge izbire sploh nimam, kot da vse obrnem na pozitivno, tudi če gre za ročno odmaševanje zamašene greznice, pleskanje, žaganje drv ali kidanje snega,« se na široko nasmeje simpatična nekajnadštiridesetletnica, ko nas pričaka doma na idiličnem zelenem obronku nad Ljubljano.

Saša, najprej vam moram čestitati, saj ste videti res odlično.

Hvala za kompliment, ampak jaz sem samo vaše ogledalo. To pogosto rečem, kadar na primer med kupovanjem sadik k meni pristopi kdo, ponavadi je to ženska, in pohvali moj videz. Mislim namreč, da če te nekdo vidi lepo, je tudi sam lep. Zelo me veseli, da zadnje čase srečujem veliko takih ljudi, saj to pomeni, da sem na pravi poti in da res deluje to, v kar verjamem, da vsakdo privablja ali lepe ali manj lepe ljudi in dogodke, odvisno od njegove naravnanosti.
Za vami je zelo huda življenjska preizkušnja in številne ženske je ne bi zmogle brez zelo hudih posledic. Kdaj ste začutili, da se pobirate in spet postajate srečni?
V bistvu sem bila zelo dolgo ujeta v zanko, ki je, kot zdaj vidim, zelo značilna za slovenske ženske. V naši skupinski podzavesti je, da mora ženska ves čas malo trpeti, podpirati štiri hišne vogale in držati pokonci vso družino. Punce smo bile vzgojene, da tako pač je in da se zaradi tega ne smemo jeziti. A tako počasi izgubljamo same sebe in delujemo samo še kot nekakšen podporni steber vsem bližnjim, ki uresničujejo svoje ambicije in jim gre super, me pa začnemo počasi ugašati. Tako iz svoje izkušnje kot pri svojem delu opažam, da imamo Slovenke še vedno izrazito slabo samopodobo in da je še vse preveč tako imenovanih trpečih cankarjanskih mater, do vratu vpetih v službo, gospodinjenje, skrb za otroke in može.

Od kod vam moč in pogum, da ste se rešili tega cankarjanskega trpljenja?
Jaz še celo takrat, ko sem ugotovila, da sem bila prevarana, nisem verjela. Preprosto se mi ni zdelo mogoče, da bi mene, ki sem bila po mojem mnenju ljubeča mama in dobra žena, mož prevaral. Zdaj vidim, da marsičesa nisem razumela. Še celo na Boga sem se jezila, kaj mi je naredil! Počutila sem se kot žrtev prevare, predvsem pa se sploh nisem zavedala, da obstaja še kaj drugega kot to, kar sem imela takrat. A ob petih otrocih sem kaj hitro ugotovila, da bo treba nekaj narediti. Takrat sem se odločila za strokovno pomoč in prav nič me ni sram to povedati. Prepričana sem namreč, da je to edini način, da prideš iz začaranega kroga. Šele takrat sem začela odkrivati svojo vrednost in to, da mi prav nič ni treba početi samo zaradi tega, da bodo drugi zadovoljni. Končno je prišel čas, da začnem delati tisto, zaradi česar bom jaz srečna.

Več v Jani št. 21, 24.5.2011