Čeprav ji pravijo kraljica, se ne počuti tako. »Vesela sem, da me kot tako staro žensko še vedno hočejo. Toliko mlajših generacij je že bilo, vesela sem, da iščejo povezavo s preteklostjo, z mano, s tem, kar vem in jih lahko naučim,« je začela svojo pripoved skromna Norma, zvezda številnih predstav in filmov, v katerih so najprej temnopolti plesalci kazali svojo osupljivo virtuoznost, belci so prišli šele kakšnih 40 let pozneje. Norma kljub svoji častitljivi starosti še vedno polovico leta preživi na turnejah po Evropi in Ameriki, vmes pa hodi na Florido, ki je njen dom zadnjih dvajset let. Njeno življenje je prav filmsko, čeprav se njej to sploh ne zdi.

Rodila in odrasla je v Harlemu, takrat revnem priseljenskem predelu New Yorka, vendar se zaradi tega nikoli ni počutila manjvredno. »Moja mama je bila priseljenka z Barbadosa. Kljub temu da ni imela nič drugega kot dve roki, je bila očarana nad morjem možnosti, ki so se ji odprle s pogledom na Kip svobode. S sestro Dorothy sva bili prvi iz naše družine, ki sva se rodili v Ameriki, kar je bil velikanski dosežek. Mama je bila neverjetna borka. Preživljala naju je dobesedno z golima rokama, saj je oče Norman, po katerem sem dobila ime, umrl mesec dni pred mojim rojstvom. Včasih sem jo spraševala, kako ji je uspelo. Vedno mi je odgovarjala, da ni imela druge izbire kot boriti se. Bila je preprosta, toda izjemno modra ženska, ki me je naučila temeljnih življenjskih resnic,« se je spominjala Norma, ki je skoraj prej znala plesati kot hoditi.

Prostor, kjer so se dogajale sanje

»V Harlemu se je vse dogajalo. Imeli smo najboljše plesne dvorane, v njih so nastopali najboljši glasbeniki in pevci. Skozi odprta vrata se je dan in noč slišala glasba. Živeli smo kot v evforiji, ni nas zanimalo, kaj se dogaja zunaj, saj je bilo v Harlemu skoncentrirana vsa zabava. Ko se je pri mojih desetih letih začela velika kriza, smo se preselile v drugo stanovanje nasproti legendarne plesne dvorane Savoy. Skozi odprta okna sem dolgo kukala noter, saj so se tam dogajale sanje – moški in ženske so plesali, da je bilo veselje. Sama pa si nisem drznila niti pomisliti, da bi lahko bila nekega dne del tega. Takrat sem ob popoldnevih po šoli, stara komaj deset let, že začela delati v drugi dvorani, Apollo. Otroško delo za tiste čase ni bilo nič neobičajnega, poleg tega pa nam je omogočalo, da smo bili v stiku s svetom odraslih, glasbe, plesa in glamurja.« Na velikonočno nedeljo se je, stara komaj dvanajst let, s prijateljico prijavila na tekmovanje in zmagala. To ji je odprlo vrata in začrtalo življenje. »S tem so se mi izpolnile sanje. Povabili so me v skupino Whitey Lindy Hoppers.« Pri petnajstih letih je bila leta 1934 najmlajša članica skupine, ki je šla za kar sedem mesecev na turnejo po Evropi. Po vrnitvi domov se je vse odvijalo z bliskovito hitrostjo – skupina je zmagovala na plesnih tekmovanjih. Izvajali so takšne vratolomne gibe, da so občinstvu jemali dih. Sledilo je povabilo v Kalifornijo, tam so jih angažirali filmski studii. Norma je plesala skoraj do izčrpanosti. »Osemnajsti rojstni dan sem pričakala v bolnišnici, saj sem shujšala na pičlih 39 kilogramov. Vendar me to ni ustavilo. Želela sem si plesati, saj so prihajala povabila na Broadway, pa v šove, denimo slovitega Eda Sullivana, za filme in predstave. Garala sem kot nora in uživala. Vse proste trenutke sem namenila izobraževanju in počasi postajala tako samozavestna, da sem si upala postati solo plesalka. Vmes smo šle še na turnejo v Rio de Janeiro, ki naj bi trajala mesec in pol, pa smo zaradi napada na Pearl Harbour tam ostale kar deset mesecev,« je podoživljala razburljive trenutke svojega življenja. Po drugi svetovni vojni se je vrnila v New York, in tam je spet plesala, tokrat z največjimi plesnimi, pevskimi in glasbenimi imeni. Delala je z bratoma Marx, po Hollywoodu so jo vozili z limuzino in ji kazali slovite zvezde na Pločniku slavnih.

Več v reviji Zarja, 17. oktober 2017.