Revija Zarja

Na vasi se je pač vedelo, koliko kdo zasluži in v edini gostilni se je tudi skrbno spremljalo, koliko kateri od družinskih poglavarjev zapije. Zakaj so torej eni otroci siti, umiti in čedno oblečeni, z ovitimi zvezki in knjigami brez ušes, drugi pa pogostokrat lačni, zanemarjeni, s scefranimi zvezki in knjigami, pa čeprav starši zaslužijo približno enako, mi ni šlo v glavo. Razložili so mi, da za razliko tiči gospodinja – če je dobra, zna porazdeliti denar do konca meseca, družinskim članom zna postaviti meje (tudi v zvezi z gostilno), iz preprostih živil zna skuhati kaj dobrega in nikogar ne spusti čez prag v zunanji svet, če ni čist in urejen, pa čeprav zelo skromno oblečen in obut.

Oprostite, ampak res ne razumem, kaj je kdo zamečkal, da se je aprila pojavilo v čakalnih vrstah za preglede, posege in terapije kar 20.000 več pacientov, kot jih je bilo v zdravstvenem sistemu zabeleženih. Menda je šlo za nekakšno dvojno označevanje, vendar (tako prisegajo na pristojnem ministrstvu in drugod) ne bodo ljudje zaradi tega nič več čakali, skratka, nobene spremembe ni. Gre pač za napačno statistiko, smo slišali. Za kakšnega vraga torej takšen cirkus? Zaradi neke številke, ki so jo zapisali v zdravstvenih zavodih, računalniki in računalničarji pa napačno razumeli?

Zdi se, da bi naše zdravstvo potrebovalo eno takšno dobro gospodinjo, ki bi iz vseh predalov v vseh pristojnih institucijah stresla na mizo račune, pritožbe, pohvale, zdravniške in sestrske urnike, družinske in prijateljske naveze s farmacevti, dobavitelji medicinske opreme, gradbeniki … in še in še. Pa bi brez zapletenega računalniškega sistema, z enostavnim telefonskim kalkulatorjem za začetek preračunala, kam gre denar in kaj se za določeno vsoto tu in tam dobi. In potem bi pogledala, skozi kakšno kalvarijo grejo tuji zdravniki, ki bi se radi zaposlili pri nas – potem ko naredijo izpit iz slovenščine, se začne pingpong med ministrstvom in zbornico in vsaka odbita žogica potuje mesece od enega do drugega. Dva takšna primera spremljam in me je zares sram, ko poslušam, kako se nikomur nikamor ne mudi, pri tem pa vsak dan beremo katastrofične novice, kako da ni družinskih zdravnikov, urologov … Morda pa zdravniki nočejo v svoje vrste sprejemati konkurence, ki bi jim odžirala denar za nadure in dežurstva? Ne vem, samo sprašujem. Dobra gospodinja bi to vsekakor želela vedeti, ker brez tega seveda ne more narediti reda. In gotovo bi se vprašala, kako se računalniško nepismeni (kar velja predvsem za starejše) prebijajo skozi sistem naročanja (kjer so v veljavi papirnate in elektronske napotnice z dvojnim režimom), da se sploh lahko postavijo na rep nekakšne čakalne vrste. In seveda bi pri priči zaposlila eno od agencij, da bi uvedla sistem centralnega naročanja zdravil, pripomočkov in opreme, kar na kratko pomeni, da bi odpadli vsi posredniki s svojimi provizijami. Gotovo bi si ogledala navezo med javnim zdravstvom in zasebnimi ambulantami, kjer neredko delajo isti ljudje. In morda bi kdaj pa kdaj sedla k tistemu vročemu telefonu na posamičnih oddelkih v bolnišnicah, kjer lahko bližnji sprašujejo o počutju svojega sorodnika, pa se ure in ure nihče ne oglasi, če pa se, tistega, ki kaj ve, zagotovo ni v bližini.

Več v reviji Zarja št. 25, 18. 6. 2019.