osebni arhiv

This is Going to Hurt: Secret Diaries of a Junior Doctor (Tole bo bolelo) je knjiga, ki jo je leta 2017 med bralce izpustil dotlej neznani britanski pisatelj Adam Kay. Adam Richard Kay (letnik 1980) je danes znan britanski pisec komedije in nekdanji zdravnik.

Knjiga leta. Adam Kay je bil mlajši zdravnik od 2004 do 2010, ko so ga delovne in življenjske izkušnje potisnile v vrtinec razmišljanja o prihodnosti. Kronološka zbirka izsekov, prepletena s čustvenim razgaljanjem sebe pred seboj in drugimi, je leta 2017 postala uspešnica Sunday Timesa in knjiga leta v Veliki Britaniji leta 2018.

Kay je leta kliničnega izobraževanja zaokrožil v poglavja, kjer se nevsiljivo prepletejo politična vprašanja zdravstvene zaščite s tanko mejo ravnovesja med populacijo in zdravniško srenjo. Leto za letom, poglavje za poglavjem se z njim potapljamo v brezno mreže javno zdravstvenega konglomerata. Delo v okviru Nacionalne zdravstvene službe (NHS) skozi knjigo postane skorajda sinonim preobremenjenosti ob kadrovskem pomanjkanju. Iztrošeni zdravniki, ujeti v nečloveške urnike, pred našimi očmi izgubljajo plašč pehanja za materialnimi dobrinami. S Kayjem se potopimo v osrčje zdravstvenega sistema Velike Britanije, ko je politika z varčevalnimi ukrepi na ramena komajda še plavajočega zdravstvenega osebja odvrgla še nekaj ton lastnega bremena.

Vzporednice. Paralela s Slovenijo je očitna še tako nepozornemu bralcu, ko se skupaj s Kayjem prebija skozi duhamorno birokracijo in administrativne prepreke. V želji po zaščiti bolnikovega zdravja pred varčevalnimi ukrepi se na plečih zdravstvenega osebja lomijo finančna in birokratska kopja.

Kay se sprašuje: »Kaj piči človeka, da izbere poklic z 90-urnim tedenskim delovnikom, in to za manj denarja, kot ga parkomat pred bolnišnico nabere na uro? Ali tako rad brklja po človeškem drobovju in odloča med življenjem in smrtjo?« Ne olepšuje kadrovskega pomanjkanja in načetih medosebnih odnosov, poskuša prekrmariti leto za letom brez večje kolateralne škode, a ob tem pozablja, da je lahko ta škoda tudi sam sebi. Knjiga budi hvaležnost za tiste, ki so svoje življenje v tej zdravstveni verigi posvetili drugim ter pozabili na lastno srečo.

Kayjev slog je mešanica melanholije, satire in na trenutke neposrečene hudomušnosti. Laičnemu bralcu se posamezni izseki zdijo morda neresnični, medtem ko se zdravstvenim delavcem prizor navadno zdi popolna preslikava delovnega vsakdana. Avtor ne poskuša zanikati stresa in vsakodnevne gladiatorske borbe za boljše delovne pogoje. To namreč predstavlja pot do kakovostnejše oskrbe bolnikov.

»Pacienti dejansko ne mislijo na zdravnike kot na ljudi, zato se tako hitro pritožujejo, če se zmotimo ali razjezimo. Zato nam bodo odgriznili glavo, ko jih bomo šele ob sedmih zvečer sprejeli v ambulanto, ne misleč na to, da imamo tudi mi dom, kjer bi raje bili.« Šele neposredno soočenje s Kayevo stisko pri bralcu zbudi hvaležnost za peščico, ki še vztraja v boju z  birokratskimi in političnimi mlini. Kjer je plača tistih, ki kot mrtve ribe plavajo s tokom, enaka plači tistih, ki se na vse pretege trudijo toku uiti.

Ogromno srce. Adam Kay je na trenutke predstavljen kot idealen zdravnik, ki postavlja svoje delo pred svoje osebno življenje, a požrtvovalnost se na trenutke že spogleduje s psihopatologijo. Je sočuten, požrtvovalen, a obenem obseden z delom. Na prvi pogled sicer v ospredje postavlja razpetost zdravstvenega osebja med zdravo pametjo, strokovnimi smernicami, birokratskimi zahtevami, omejitvami zavarovalnice, pacientovimi pravicami ter zahtevami, po drugi strani pa je na trenutke v njegovi drznosti nekaj skoraj obscenega. Občasna predrznost v pogovoru z bolniki bi v slovenskem okolju spodbudila številne tožbe in opozorila varuha pacientovih pravic, a Kayju se zaradi deške očarljivosti in skorajda otipljivega entuziazma nekako uspe izvleči iz eventualnih pravnih zagat.

Nauči nas, »da mora imeti dober zdravnik ogromno srce in razširjeno aorto, skozi katero črpa ogromno jezero sočutja in človeške dobrote«. Kljub entuziazmu pa skozi tančico preutrujenosti pusti neodgovorjeno ključno vprašanje: kaj se zgodi, ko srce postane bolno, razširjeno, utrujeno in ne zmore več črpati niti za lastne potrebe, kaj šele potrebe drugih? Kajti splošno javno mnenje je, da zdravniki ne smejo biti bolni in/ali slabe volje. In tudi če so drugi bolni, ni časa za ukvarjanje s seboj, ker se je treba ukvarjati z bolniki. Drugi so pomembnejši.

»Povedal sem jim resnico, delovni čas je grozen, plača je grozna, pogoji so grozni, si podcenjen, ne podpiran, ne spoštovan in pogosto fizično ogrožen. Ampak boljše službe na svetu ni,« nas skorajda mazohistično spomni na osnovno ideologijo zdravniškega poklica. Čisti altruizem.

A tudi altruizem sčasoma kopni, če ni podpore. Počasi se v zadnjih odsekih v Kayja plazi misel, da je med vsemi ljudmi, potrebnimi skrbne obravnave, tudi on sam. In da njegovega življenja ne ovrednotijo drugi, temveč le sam. Zavedanje o lastni ranljivosti in človečnosti pod oklepom bele halje ga nato (pre)žene v nov, neznan svet.

Več v reviji Zarja Jana št. 14, 14.4.2020