Oljčno olje, ki ima oznako geografskega porekla slovenske Istre, je čedalje bolj cenjeno. K temu so pripomogli tudi ljudje, ki se ljubiteljsko ukvarjajo z gojenjem oljk. Čeprav marsikdo pravi, da je oljkarstvo zdaj prava modna muha, so med ljubiteljskimi oljkarji ljudje, ki v potu svojega obraza garajo in častijo to plemenito drevo, ki jih za njihov trud nagradi z odličnim oljem.

 Pravijo, da istrske oljke plemenitita severna lega in mraz, ki jih oplazi ravno toliko, da olju poveča hranilno vrednost. O ljubezni do svojih oljk radi pripovedujejo slikarka Dora Plestenjak, evropski poslanec Zoran Thaler in pesnik Tone Pavček, gojijo pa jih tudi mnogi drugi znani Slovenci. Med oljčnimi vejami menda svoj kos miru iščejo celo politiki Gregor Golobič, Rado Bohinc in Janez Kopač ter znani gospodarstveniki.

Zadnje čase se veliko govori o izredni kakovosti slovenskega oljčnega olja. Nestrokovnjaki sumijo, da gre za samohvalo, a trditev je utemeljena in razlaga je preprosta. Slovenska Istra leži na skrajnem severu Sredozemlja. Dokazano je, da v prav takšnem okolju rastejo najboljše oljke. Res je, da se morajo oljkarji zaradi severne lege bojevati z mrazom, oljka pa za svoj obstoj, a ravno pravi odmerek mraza prinaša visok delež hranljivih snovi. Gre za ustvarjalno trpljenje, v šali pravi pesnik Esad Babačič in ustvarjanje oljke primerja z umetniškim ustvarjanjem.

»Mnogi ne vedo, da oljka ljubi letne čase. Rada ima zimo, seveda ne premrzlo, in to je čas, ko počiva,« razlaga ljubiteljski oljkar Zoran Thaler, ki je z domačini obnovil in pomladil oljčne nasade v istrski vasi Padna v Šavrinskem gričevju. Vas je bila vedno znana po odličnih starih oljkah in veliki količini pridelanega oljčnega olja.
Oljarstvo se je v slovenski Istri na novo začelo pred približno desetletjem in pol, ko so v istrskih vaseh začele delovati sodobne oljarne, ki jim tam rečejo torklje, in ko so zaživeli nasadi oljk in so pognale nove veje iz tistih dreves, ki so preživela socialistično iztrebljanje.

Ljubezen, ki jo moraš gojiti

Oljkarstvo je tudi sicer v Sloveniji doživljalo plime in oseke. V času socializma so bili na primer najbolj zanemarjeni oljčni nasadi v Goriških brdih, prav tisti, ki so preživeli hudo pozebo leta 1929. Malo ljudi danes ve, da so z odličnim oljem iz Goriških brd preskrbovali celo dunajski dvor. Sledila je svetovna gospodarska kriza in pridelava si ni opomogla vse do konca druge svetovne vojne. Najbolj žalostno je, da so takrat namesto olja revni kmetje za preživetje Tržačanom prodajali oljčni les za kurjavo.

Vsi, ki se oljkam strastno posvečajo, trdijo, da je biti zaljubljen v to trdoživo drevo z grenkimi plodovi premalo. Te ljubezni ne smeš podcenjevati, moraš se ji posvetiti, oljke ne smeš zanemariti. Ko se je slikarka Dora Plestenjak pred desetimi leti odločila kupiti kos zapuščene zemlje v vasi Seča, s katere se razprostira prekrasen pogled na Sečoveljske soline, ni mogla kar takoj posaditi oljk. Ne samo da je morala meter globoko prekopati celo parcelo, morala je tudi pridobiti status kmetice in se preseliti na Primorsko. Posadila je dvesto oljk, obiskovala tečaj gojenja oljk, naučila se jih je obrezovati, obirati, skratka, poglabljala in širila je svoje znanje. Na zemljišču ni bilo vode, zato jo je dovažala na hrib, zalivala, gnojila, oljke razvajala eno, tri, pet let, šesto leto pa so rodile.

Zoran Thaler, ki vsak prost trenutek preživlja v Padni, kjer se je pred dvajsetimi leti spoprijateljil s Flaviom Grižonom in drugimi domačini in začel saditi oljke. Kraj, kjer zdaj stoji gostišče Istranova, od koder se na severu vidi Triglav, na jugu pa morje, je Zorana popolnoma osvojil. »Zgodba o oljkah v Padni je povezana z mojo ljubeznijo do vrtnarjenja in sajenja dreves. V Padni imamo približno dva tisoč oljk,« se pohvali Zoran Thaler. Njegov srečni nasmeh si je mogoče razložiti tudi s tem, da je vrtnarjenje po nekaterih raziskavah v samem vrhu srečnih poklicev.

 

Pesnik Tone Pavček je svojo upokojensko srečo nadgradil z vinogradom in nasadom oljk nad Sečoveljskimi solinami.  »Oljka je vse v malem,« pravi pesnik Pavček. »Uči te trdnosti, uči te, kako živeti – da je treba v življenju vztrajati. Iz vratu požene, tudi če pozebe ali če jo  do tal požagaš. Raste naprej.«

 

Več v Jani št.33, 18.8.2009