Shutterstock

Si vaš malček še vedno najraje deli posteljo z vami? Zanesljivo niste edini, no, ste pa gotovo med redkimi, ki to priznajo. Da je otrok najsrečnejši pod skupno odejo, je za številne namreč vzgojni spodrsljaj, ki pomeni, da naraščaj ne koraka dovolj odločno proti samostojnosti. Toda v številnih kulturah veljajo takšne navade za najbolj zdravo vez med otrokom in starši, tolažbo ter občutek varnosti in udobja, kar lahko v prvih letih življenja omogočita le vonj po materi in njen nežni dotik. Ali smo v sodobni zahodni družbi izgubili smisel za pristno bližino in se vpeli v okvire otroku manj prijaznega starševstva, smo se pogovarjali s specialistko zakonske in družinske terapije, diplomirano vzgojiteljico predšolskih otrok in sodelavko pri Familylabu Slovenija ter uspešno samostojno podjetnico in materjo treh sinov.

»Družbena pričakovanja so v nasprotju z otrokovo naravo in vzorci spanja, ki so se oblikovali skozi razvoj človeštva. Če je bil majhen otrok v daljni zgodovini sam le nekaj minut, je bilo njegovo življenje že lahko v nevarnosti,« pojasnjuje Sabina Adanič, dipl. vzgojiteljica predšolskih otrok in sodelavka pri Familylabu Slovenija. »Ideja, da dojenček prespi celo noč, je bolj želja staršev kot dejanska resničnost. Z družino, v kateri dojenček ali malček ne prespi cele noči, ni nič narobe, z otrokom, ki se na vso moč upira temu, da bi spal sam v svoji sobi, pa tudi ne. Pričakovanja staršev, ki temeljijo na mitih in izjavah znancev in sorodnikov, češ, naši otroci pa prespijo celo noč, revica, vsake pol ure dojiš, itn., povzročajo med starši veliko negotovosti.«
Dr. Saša Poljak Lukek, spec. zakonske in družinske terapije, poudarja, da otrok predvsem v prvem letu potrebuje veliko telesne bližine druge osebe: »Otrok se rodi brez zavedanja ločenosti od drugega in za pomiritev lastnih telesnih stanj potrebuje odraslo osebo, ki je to sposobna narediti. Zaradi specifičnega ritma spanja pa pomeni, da to bližino drugega potrebuje tudi ponoči. Zato je za mamo največkrat najlaže, da posteljo deli z otrokom, saj je tako ta pomiritev hitrejša in s tem učinkovitejša. Dojenčku v tem času bližina drugega pomeni varnost, njegovo telo pa s tem pridobiva pomembne izkušnje, kako telesna stanja in stisko umiriti, preoblikovati, zadržati.«

Novi kulturni eksperiment

V zahodni družbi velja samostojno spanje za edino sprejemljivo obliko počitka: tako se dobro naspijo tako starši kot tudi otrok, kar zagotovi dobro voljo in počutje ter obilo energije v družini čez dan. Vendar meje med otroško sobo in spalnico staršev ni mogoče kar tako zarisati že v najzgodnejši dobi, kajti dojenček se zaradi različnih potreb in občutij prebudi celo večkrat na noč, pa tudi po prvem letu so njegove želje po bližini staršev v nočnih urah še vedno izrazite, pogosto je prisoten še strah ob misli na spanje v svoji sobi, ki se mu zdi čisto predaleč od njemu najljubših oseb v življenju.
Kot pojasnjuje ugledni ameriški antropolog James McKenna, ki je opravil številne raziskave o skupnem spanju matere in otroka, je prav bližina starševskih zvokov, vonjev, toplote in nočnega premikanja tisto, kar človeški mladič pričakuje, saj so bili ti dražljaji prisotni skozi vso človekovo evolucijo. Spanje otrok, ki so dolge ure izolirani od staršev, je povsem nov kulturni eksperiment, katerega bioloških in psiholoških posledic še nismo ovrednotili, kljub temu pa v ZDA in Evropi drži kot pribito, da je treba otroke od prvih tednov navajati k neodvisnosti, opozarja McKenna. »Samostojno spanje velja za normalno in najvarnejšo obliko otroškega spanja, ki spodbuja neodvisnost in preprečuje razvajenost, hkrati pa omogoča staršem miren počitek brez prekinitev, kar je družbeno bolj sprejemljivo kot utrujeni starši, ki v službi niso sposobni opravljati svojega dela,« nadaljuje Adaničeva. »Knjige, ki predlagajo različne metode, s katerimi bomo naučili otroka celonočnega samostojnega spanja, npr. z izjokavanjem, s postopnim podaljševanjem časa, ko otroka pustimo samega v posteljici, s prigovarjanjem, so še vedno uspešnice. Toda najnovejše nevrološke študije kažejo, da tesna bližina matere pomaga uravnavati otrokovo telesno temperaturo, raven hormonov, metabolični sistem, pa tudi dihanje, srčni utrip in delovanje imunskega sistema.«

Se lahko skupaj dobro naspimo?

Vendar je spanec dragocen tudi za odrasle, izčrpani starši pač otroku ne morejo dati ne dobre volje ne prave energije, neučinkovitost zaradi utrujenosti pa se lahko pokaže na vseh področjih življenja in se ne nazadnje poloti še zdravja. Kaj torej storiti, če naš otrok spi nemirno in nas v dolgih nočnih urah celo brca in odriva na rob postelje? »Mi smo dilemo rešili s posteljico s spuščeno stranico, ki se pripne ob zakonsko posteljo, nekateri uporabijo košek ali zibelko, ki jo postavijo ob zakonsko posteljo. Ali pa preprosto združijo dve večji postelji,« predlaga Adaničeva in pristavlja, da se bo tako želena otrokova samostojnost začela prej ali slej: »Med naloge staršev spadajo prepoznavanje, upoštevanje in zadovoljevanje otrokovih potreb. Te potrebe se s časom spreminjajo. Če ni v ozadju drugih težav, bo otrok prej ali slej želel svojo sobo in svojo posteljo. Kdaj se bo to zgodilo, je odvisno od posameznega otroka – nekateri se odselijo pri treh letih, nekateri pri šestih.«

Z razvojem se otrok vse bolj zaveda svoje ločenosti od drugega in tako je vedno bolj usposobljen za samostojno uravnavanje stiske, pojasnjuje dr. Poljak Lukekova: »Bližine drugega ne potrebuje več toliko, hkrati pa se podaljšujejo intervali spanja, kar pomeni, da ima otrok vse večjo sposobnost za samostojno spanje. Poleg otrokovih potreb pa moramo upoštevati tudi potrebe staršev. Starši na različne načine doživljajo in zadovoljujejo potrebo po bližini drugega in na drugi strani potrebo po samostojnosti, kar vpliva na to, koliko bližine otrok starši potrebujejo. In pri delu s starši velikokrat opažam, da je njihova stiska ob otrocih povezana s specifičnim zadovoljenjem lastnih potreb. V primeru skupnega spanja imamo tako na eni strani starše, ki poskušajo v vsakem odnosu zadovoljiti potrebo po stiku in pri tem pozabljajo na lastno avtonomnost in na pravico do zasebnosti. V tem primeru bližina otroka za starša pomeni občutek pomirjenosti, zato bo vsaj v prvih letih zelo učinkovito umirjal otroka s svojo bližino. Druga skrajnost pa so starši, ki se v vsakem odnosu bojujejo za ohranitev lastne vrednosti, pri tem pa bližino drugega doživljajo kot bolj ali manj neprijetno – tako bodo zelo hitro sposobni otroka ločiti od sebe in ga spodbuditi pri njegovi samostojnosti. Razvojno pa vemo, da človek v odnosih potrebuje tako izkušnjo bližine drugega kot tudi možnost razvoja lastne avtonomije. Tudi pri vprašanju skupnega spanja je prav, da starši skladno z razvojem otroka zadovoljujejo obe potrebi, tako potrebo po bližini kot tudi potrebo po avtonomiji in samostojnosti.«

Več v Zarji št. 46, 15.11.2016