Mateja J.Potočnik

Star je 28 let, pa se znebi kakšne tako modre, kot bi bil starec. Razkrije, da rad bere citate in pregovore, modrosti. Med pogovorom večkrat zarapa kakšno kitico. Največji vtis pa je naredil name s pripovedjo, kako je dajal prednost starejšim v zdravstvenem domu, tako da je na koncu ostal brez zdravniškega pregleda in se je moral vrniti naslednji dan. Na gledalce Talentov pa je naredil vtis s svojo zgodbo, dobil je prvo nagrado za »osebno zmago«. Matevž se ne pritožuje. Matevž ukrepa.

Ževža začne najprej govoriti o svoji napaki, ki jo je spremenil v svojo največjo prednost. Črka r mu dela preglavice že od malega. Zaradi nje je hodil k logopedu, a ni hotel odpravljati svoje hibe s stavki riba reže raci rep. Rad je imel šport, nogomet, a zaradi astme in bronhitisa ni zdržal naporov in ga je opustil. Želel je peti, se ukvarjati z glasbo, a so ga vsi odvračali od tega prav zaradi govorne napake. »Manjkal mi je pogovor s starši, sem otrok iz razbite družine, živel sem pri babici. Vsak otrok potrebuje starše, da se zateče k njim. Babica me je vzgajala, bila je moja druga mama. A vedno me je bolelo, kako pojasniti sošolcu, da pri mojem podpisu piše podpis skrbnika, ne staršev. Na morje sem hodil z babico, ona je hodila na govorilne ure. Mamo sem videval ob vikendih, oče je izginil iz mojega življenja za dolgo – 15 let mi ni voščil za rojstni dan. In zaradi pogrešanja bližine, ljubezni sem začel pisati pesmi, v njih sem našel sebe. Začel sem ustvarjati glasbo, jo kazati drugim, najprej vrstnikom, potem sem se prijavil na free style raperska tekmovanja. Na njih moraš besedno onesposobiti, premagati nasprotnika. Tu sem izgubil tremo in začel pridobivati samozavest. Ljudje so me začeli spoznavati. Sodeloval sem z mnogimi glasbeniki, obiskoval radijske postaje, našel svojo pot. Nastopal sem za otroke s posebnimi potrebami, pomagal otrokom in družinam po Sloveniji – in tako je začel nastajati tudi album, ki ga krasi naslov Bodi to, kar si.«

Potrpežljivost je božja mast. Ževža je čakal na vrsto pri zdravniku, pa mu je starejša gospa rekla, da je neolikan, ker je ne spusti naprej. Pa jo je spustil. In tako še nekaj ljudi, čakal je tri ure in pol, pa sploh ni prišel na vrsto. Naslednji dan je prišel še enkrat. »Naredil sem nekaj, da sem osrečil druge. To je osrečilo mene. Pokazal sem gospe, da nisem takšen kot 'moja generacija', kot se je pritoževala. Izgubil sem en dan, njej pa sem dal misliti – no, vsaj upam.« (smeh)

Talenti. Na oddajo Slovenija ima talent so ga povabili pravzaprav že dve leti, preden je nastopil, a takrat še ni imel cilja, vsebine, zgodbe. Čez dve leti pa je imel vse. »Sem deček, ki imam devet prstov in pol. S temi prsti sem se učil igrati klavir. Govorili so mi, da je nemogoče uspeti z govorno napako, pa sem uspel. Naredil sem pesem za slepe in za gluhe, ko mi je slep človek povedal, da je začutil moj komad, rekel mi je, da stvari in življenje ceni bolj, odkar ne vidi. Svoje zgodbe črpam iz življenja. Od devetnajstega leta živim sam, doživel sem že marsikaj. Od razpadle družine pa vse do samostojnega življenja, kjer se na poti z vsako oviro soočam pozitivno.«

V življenju ni ovir, če se za nekaj odločiš. »Jaz bi rapal, pa če bi imel deset različnih govornih napak«, je odločen Ževža. »Mnogi so se mi posmehovali, ko sem tekmoval v free stylu, zbadali so me prav v to bolečo točko. Najprej sem nadomeščal besede, ki so imele črko r, z drugimi, nato pa sem se jih nehal izogibati. A zaradi tega sem bil vedno korak pred drugimi. In to je bilo dobro za free style. Rad tudi berem, predvsem citate in modrosti. Včasih en stavek pove več kot cela knjiga. Samo s srcem ga moraš razumeti.«

Ženske. Na kratko ga povprašam, kako je z ženskami v njegovem življenju, pa ga prav nič ne spravim v zadrego ali vsaj v smeh. »Bil sem že zaročen,« mirno prizna. »Osem let sva bila skupaj, a se ni izšlo. Malo pred Talenti sva se razšla in to mi je dalo nov zagon. Danes imam novo punco, ki me osrečuje, podpira in mi sledi na vsakem koraku: 'O, Teja! Za naju samo nebo je meja!' (smeh) Medtem, ko je prejšnja ljubezen ostala sled in lep spomin, me to ne ustavlja, ker še lepše zdaj lahko delim,« zarapa. In resno doda: »Ne ustavljam se v preteklosti, tako kot ne morem več vrniti svoje družine, lahko pa obiskujem očeta.«

Celotno Ževževo zgodbo si lahko preberete v 37.številki revije Zarja Jana. (10.9.2019)