Tea je ena tistih umetnic, ki kljub družini uspešno in vztrajno gradijo svojo karierno pot. Rada ima svetlobo, toploto in burjo – vse to, kar ima njen domači kraj, Ajdovščina. V svoji biografiji je najbolj ponosna na razstavo z naslovom Stanja, z njo se je lani predstavila v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki.

Ste mama dveh otrok, ki sta šele dobro prestopila prag osnovne šole. Kako je biti umetnica in mama obenem?

Ko sem leta 2007 diplomirala, sem bila že noseča. Ena izmed mentoric mi je čestitala in ob tem rekla: »Zdaj pazi! Veliko odličnih umetnic po rojstvu otroka ne ustvarja nikoli več, številnim to postane le še konjiček. Ne naredi tudi ti tako.« V resnici je težko ostati in se kar naprej bojevati. Nimaš službe, ki ti daje varnost, nimaš povratnih informacij, ni bolniške, ni dopusta. Odkar imam otroke, ustvarjam po etapah. Vedno sem omejena in ne morem biti v ateljeju nedoločeno število ur, ampak se moram med tem in tem trenutkom, ko imam varstvo, sprostiti. Težje je ustvarjati na potrebni ravni, da si prisoten v galerijah. Pride kakšen dan, ko primem material in ne gre in ne gre ... ne morem ustvarjati vsakič, kadar bi si želela, včasih moram preložiti, ker ideja ni več tako močna kot takrat, ko nisem mogla v atelje. Tisti naboj, ki ga moram odložiti … včasih mi ga uspe priklicati, drugič pa gre mimo. Dobila pa sem z njima več poguma in samozavesti. Z otroki zrasteš, odkriješ v sebi nove dimenzije. Ko enkrat rodiš otroka, veš, da če si zmogel to, boš zmogel vse. Porod je izkušnja, ki ženski da novo moč.

Je pri umetniku pogum pomembna lastnost?

Moje delo je zelo intimno. Umetniki brskamo po sebi, po družbi, brskamo po stvareh, ki so zelo kočljive, včasih si jih težko priznamo ali kot posamezniki ali kot družba. Izpostavljati ali razgaljati se s svojim delom pred vsem svetom vedno pomeni tveganje, pogum moraš imeti.

Poleg restavratorstva občasno tudi poučujete v osnovni ali srednji šoli. Je pouk podoben, kot je bil v tistih časih, ko ste še sami hodili v osnovno in srednjo šolo?

Všeč mi je, težko pa je objektivno ocenjevati. Sistem ocenjevanja z ZU, U in MU je bil boljši za učitelje in za učence. Včasih smo imeli po dve uri likovnega pouka na teden, zdaj pa je skrčeno na samo eno uro. To se mi zdi slabo, ker so to predmeti, ki spodbujajo ustvarjalnost, ko otrok pokaže samega sebe, ko se malo sprosti. Lepše je tudi delati v manjših razredih, kjer učitelj lažje podpre otrokov individuum. Vsak otrok pa ima svojo pot.

Na začetku leta ste pripravili skupinsko razstavo, trenutno pa imate v Solkanu samostojno razstavo. So vam ljubše skupinske ali samostojne?

Običajno se na razstave prijavljam sama. Umetniki smo taki individualisti. Stopiti skupaj je izziv. (smeh)

Se kdaj med premeščanjem in razstavljanjem kaj poškoduje? Vas to kdaj skrbi?

Ne, me ne moti. Tudi življenje je ena sama sprememba in se mi zdi, da nobena stvar ne ostaja enaka. Fotografija se z leti spreminja, slika se lahko poškoduje. Majhne deformacije ... čas tudi nas ljudi spreminja. Po drugi strani pa tudi to, koliko je neko delo vrhunsko, pokaže čas, čeprav je delo poškodovano. Čas pokaže, iz katere stvari skozi različna obdobja še vedno črpamo, katera nam še vedno daje. Naj bodo to Rimljani, Egipčani ..., so stvari, ki so instantne in s časom odidejo, in so stvari, ki so večne.

Kiparji ustvarjate z različnimi materiali. V čem so prednosti žice?

Prej sem delala z glino, ker mi je bil všeč stik z zemljo, vendar sem bila omejena z dimenzijo. Tudi odlivanje je težko, posebno za žensko kot kiparko. Vedno potrebuješ nekoga zraven, ker je lahko delo fizično pretežko. Potem sem se srečala z žico, ki mi je dala nov polet, delam večje stvari, ki jih lahko sama premikam. Dimenzija kipa nenadoma ni več težava. Sicer drži, da je vesolje lahko v majhni stvari, ampak kot kipar, ustvarjalec je dobro spreminjati dimenzije.

Če se vrneva na začetek vaše poti, ko vas je mentorica pospremila z željo, da bi nadaljevali svojo pot, kaj bi vam jo tedaj najbolj olajšalo?

Menedžerske veščine umetnika, koliko se zna prodati ... Ko sem jaz študirala, je bilo tega premalo. Ima pa Akademija zdaj že več posluha za to. Študentje več razstavljajo že v okviru študija. Takrat sem se počutila vržena na ta trg. Je kar šok, ko spoznaš, da je samo od tebe odvisno, da ni službe, ki te čaka, da nimaš kje kandidirati. Sploh se nimaš kam prijaviti.

Kaj vam je pomagalo, da ste se potem uspešno ujeli?

Pomagalo mi je zavedanje, da je vse odvisno samo od mene in od nikogar drugega. Pomagajo ljudje, ki jih poznam. Že to, da mi je neki umetnik rekel: »Ne izgubi poguma. Ti samo delaj in v nekem trenutku bo prišel čas za to, ko se bo videlo, ali imaš kaj pokazati ali ne. Ne bodi obremenjena s tem, koliko boš prodala.« Eni so v tem bolj vešči. Meni pa to ni nekaj najlažjega. Pomagalo mi je zavedanje, da se stvari ne zgodijo čez noč, vse potrebuje svoj čas in prostor. Da moram samo delati in vztrajati.

Ste dobitnica nagrade ArtOpen v kiparstvu. Kaj vam ta pomeni?

Všeč mi je ideja o spletni galeriji, nedvomno je ArtOpen prinesel nekaj svežega v slovenski likovni prostor. Na to nagrado sem ponosna. Umetniško delo tudi ocenjujejo uporabniki spletne strani, se pravi ljubitelji umetnosti in selektorji, to so tisti, ki delajo na področju umetnosti in so strokovno podkovani.

Imate status svobodnega umetnika, ki mora periodično oddajati poročilo o svojem delu. Kako to vpliva na vaše delo?

Status nas sili, da pazimo na to, kje razstavljamo. Razstave moraš imeti v referenčnih galerijah. Različno štejejo skupinske in samostojne razstave, spomeniki, nagrade. Malo je neprijetno, ker umetniki večinoma nismo vešči v birokratskih sferah. Nočem biti preveč obremenjena s tem, sledim svojemu ritmu, moram pa seveda imeti zadosti razstav in točk.