Šimen Zupančič

Ko gledaš Lamijo Adži Bašar na fotografijah, posnetih pred nekaj meseci, se zgroziš. Na njenem mladem obrazu so še žive sledi eksplozije mine, ki je ubila njeno prijateljico, med begom je umrla tudi njena sestra. Pravi, da smrtnih krikov prijateljice ne bo nikoli pozabila. Danes so rane na obrazu že malo zaceljene, na eno oko je slepa, a jo bo operacija morda rešila slepote. Njenih notranjih brazgotin pa najbrž ne more nihče pozdraviti. A kljub temu devetnajstletnice, ki je bila dve leti v rokah bojevnikov in podpornikov Islamske države, nihče več ne more utišati.

V njeni vasi Kočo v Sindžarju na severu Iraka so 3. avgusta 2014 pripadniki tako imenovane Islamske države pobili vse moške. Lamija je pripadnica iraških jazidov, ene od verskih manjšin, ki jo Isis sistematično pobija. Ženske in otroke so zasužnjili, ugrabili so vsa dekleta, tudi Lamijo in njene sestre. Nato so jih preprodajali različnim moškim, pripadnikom IS ali njihovim podpornikom, in jih zlorabljali kot spolne sužnje.

Poskus samomora. Lamija pripoveduje: »Hotela sem narediti samomor, prerezala sem si žile, a so me dobili in oskrbeli. Po poskusu samomora sem si rekla, da to nima smisla, da sem bolj koristna živa kot mrtva – že takrat sem hotela vse to nekoč sporočiti svetu.« To je bilo na začetku njene sužnosti. Isis je imel ženske in otroke petnajst dni zaprte v vasi, hoteli so jih prisiliti, da sprejmejo islam. Pozneje so jih odpeljali iz vasi, ženske so prodajali moškim, otroke pa so začeli učiti vojskovanja. Lamija je bila ob vdoru v vas stara petnajst let, hodila je v osnovno šolo, v deveti razred, doma so imeli kmetijo. »Petkrat sem pobegnila,« na videz neprizadeto pripoveduje Lamija s tihim in mirnim glasom, »štirikrat so me dobili in me vrnili, vsakokrat so me pretepli s trdimi predmeti. Enkrat se je name spravilo sedem ljudi. Vsakič ko so me privedli nazaj, sem bila kaznovana. Tudi poniževali so me, da sem nevernica. Njihovo obnašanje je bilo živalsko.«

Kaj je z družino. Lamija ne ve natančno, kaj je z njeno družino. Očeta so skoraj zagotovo ubili že ob prvem pokolu moških v vasi, sestra je umrla med skupnim begom z Lamijo, dve sestri in mlajši brat živita z njo v Nemčiji, ena sestra živi v Raki. O mami Lamija nima informacij, ali je živa ali ne. Prav tako ne ve, kaj je z enim od bratov, za drugega pa ve, da je v ujetništvu Isisa.

Petič ji je uspelo. Lamiji je petič le uspelo pobegniti. Na žalost ni uspelo njeni sestri in prijateljici, izgubili sta življenje. »Nihče mi ni hotel pomagati. Če sem se zatekla v kakšno muslimansko hišo, mi niso pomagali. Sama sem se izvlekla iz položaja, v katerem sem bila.« Po pobegu se je na skrivaj dobila s svojo širšo družino, ki jo je oskrbela z denarjem – 7500 dolarjev – in s pomočjo tamkajšnjih tihotapcev ljudi ji je uspelo za vedno pobegniti iz rok Isisa. Med begom je prišla do bolnišnice v iraškem Kurdistanu, do najbližjega varnega območja. Od tam so jo prepeljali na zdravljenje v Nemčijo.

Življenje v Nemčiji. »Moje življenje tu je zelo urejeno,« pravi Lamija, »zahvaljujem se nemški državi za vse, kar mi omogoča. Približno 1100 žensk in otrok, žrtev Isisa, se zdravi v Nemčiji. A Isis je še vedno v Iraku in ne počutim se dobro, ker se grozodejstva še vedno dogajajo, prav vsak dan. Upam, da bodo območja, ki so že osvobojena, dobila mednarodno zaščito.«

Kako je preživela takšna grozodejstva? Kako je lahko normalen človek? »Seveda je bilo zelo težko,« pojasnjuje Adži Bašarjeva, »nisem verjela, da mi bo uspelo pobegniti. In tudi nisem verjela, da bom kot žrtev lahko govorila o tem v svetu. Prav tako pa še danes ne morem verjeti, kaj so počeli otrokom.«

Zaščitite verske manjšine. »Kot žrtev kriminala, pokolov, genocida pozivam mednarodno skupnost,« roti Bašarjeva, »naj zaščiti verske manjšine, naj pomaga ljudem, ki so bili žrtve posilstev, mučenja. Morda bo nastala še kakšna hujša skupina, kot je Isis. Zdaj je v suženjstvu Isisa 3800 žensk in otrok. Otroke šolajo za vojake, kriminalce, perejo jim možgane, da bodo ubijali svoje ljudi. Te ženske in otroke je treba osvoboditi. Veliko moških in žensk je po mučenjih naredilo samomor zaradi posilstev, prodaje sorodnikov, mam, sester, tega niso prenesli. Ob pobegu je moja prijateljica stopila na mino, slišala sem njene krike, ki jih ne morem pozabiti. Takrat sem si obljubila, da bom svetu govorila o tem, dokler bo treba.«

Po zadnjih ocenah ostaja v ujetništvu 3800 jazidskih žensk in otrok. Na stotisoče jih je notranje razseljenih v Iraku. Številni drugi so postali begunci.

Evropski parlament od leta 1988 vsako leto podeli nagrado Saharova posameznikom ali organizacijam, ki so se posebej odlikovali pri svojem zavzemanju za človekove pravice in svobodo govora. Dobitniki prejmejo finančno podporo za svoja prizadevanja. Nadia Murad in Lamija Adži Bašar, ženski, ki sta pobegnili iz suženjstva teroristov tako imenovane Islamske države, sta 13. decembra na plenarnem zasedanju v Strasbourgu dobili nagrado Saharova za svobodo misli. Parlament želi z nagrado poudariti pomen njunega boja za pravice jazidov v Iraku. Ta verska in etnična skupnost živi pod grožnjo genocida. »ISIS je zasužnjil več kot 3500 otrok in žensk. Vsak dan umrejo tisočkrat,« je na slavnostni podelitvi nagrade Saharov dejala Lamija.