Zarja Jana

Na našem vrtu cveti veliko vrtnic in vse bolj me mika, da bi z njimi nekaj naredila. Slišala sem, da so užitne, vendar ne vem, ali so prav vse. Kako je s šipki? Katere smem uporabiti in kako? Ali lahko uporabim tudi takšne, ki ne dišijo? Je treba pobirati popke ali razcvetele cvetove? Na spletu se res zasledila zelo veliko različnih receptov, zato bi rada slišala še vaše mnenje o tem.

Pozabljamo, da mora tudi duša jesti. In vrtnice so hrana zanjo. Dobesedno. Antropozofska medicina je glede tega zelo natančna. Razum hranimo s korenovkami, metabolni del telesa s sadeži, če pa želimo nahraniti tudi duševne sile v človeku, je najprimerneje uživati cvetove. Med njimi zasedajo vrtnice prav posebno mesto.

V kulinariki številnih držav so domala stalnica. Posebej na Bližnjem vzhodu stežka najdemo sladice brez vrtnične vode. V hrano jih ne dodajajo le zaradi okusa, temveč tudi zato, ker učinkujejo proti mikrobom in v sladkih jedeh učinkovito preprečujejo hiter dvig sladkorja v krvi.

Njihov sloves zdravila za vse in univerzalnega hranila se je na zahodu med križarskimi vojnami. Ne le da so takrat na evropske grajske vrtove prišle dehteče vrtnice z orienta, prišlo je tudi veliko znanja, kako vrtnice uporabiti kot dišavo, čistilo, zdravilo in hranilo. Zato je prav, da izkoristimo priložnost, ki nam jo podarjajo vrtnice, ki ravnokar cvetijo.

Katere vrtnice smemo uporabiti?

Včasih je bil odgovor preprost, danes pa ima veliko odtenkov. Prvo pravilo je, da smemo uporabiti le vrtnice, ki niso škropljene. Drugo pa, da uporabljamo le vrtnice, ki dišijo. Nedišeče vrtnice nimajo valovanja, ki bi dvigalo energijo naših celic, vplivalo na naše hormone ali premagovalo mikrobe. Nedišeče vrtnice so plastične barbike. Lepe za gledanje od daleč. Mnogi jih imajo radi, ker cvetijo veliko dlje od dišečih. Razlog pa je zelo preprost: ker ne dišijo, potrebujejo veliko več časa, da bi pritegnile pozornost kakšnega opraševalca. Čebelice in tudi drugi leteči svet bodo vedno dali prednost dišeči vrtnici.

Glede užitnosti barva ni pomembna. Velikost in oblika cvetov tudi ne.

Sama priporočam, da na seznam kriterijev dodate še enega: iščite vrtnice, ki imajo izvorno kodo in niso dodatno žlahtnjene le zato, da bi postale večje, lepše in brez trnov. Z vsakim posegom, da cvet naredimo večji, da podaljšamo cvetenje ali povečamo število cvetov, moramo namreč vrtnici tudi nekaj odvzeti. In ker ne moremo vedeti, kaj vse smo morali uničiti, da bi dosegli želeni cilj, se hitro zgodi, da vrtnice, ki so postale odporne proti boleznim in so videti kot plastične barbike, nimajo več moči, kakršno so imele njihove divje prednice.

Na naših vrtovih je še vedno dovolj takšnih starih, vendar odpornih in dišečih vrtničnih grmov.

Kdaj je vrtnica »zrela«?

Pri drobnocvetnih vrtnicah za čaje nabirajo tudi popke tik pred odpiranjem. Ti so res lepo videti, ko so posušeni, vendar pogosto njihova notranjost ni tako lepa in dišeča. Popke je treba nujno sušiti v sušilniku, na zraku je to skoraj nemogoče. Povsem drugače je, če sušimo cvetne listke.

Te pobiramo v tretji fazi od štirih. Prva faza je neodprt popek, druga je sveže odprt cvet, tretja je cvet, ko so cvetni lističi že v zadnji fazi razvoja in je njihov stik s pecljem že razrahljan. Če otresemo cvet, sami ne padejo dol, če pa jih primemo, brez večjega napora ostanejo v roki. Četrta faza je cvet, ki vidno usiha in pri katerem cvetni listki odpadajo že pri najmanjšem dotiku. Teh ne nabiramo.

Torej iščemo cvetove, ki niso izgubili barve, niso poškodovani, zmečkani, nagrbančeni ..., so pa kot zrele hruške, ki jih lahko poberemo brez cukanja.

Kadar pobirate cvetne listke, upoštevajte še eno majhno zvijačo. Izogibajte se pobiranju pestičev, saj so zelo grenki. Paziti je treba tudi, da pri pobiranju cvetnih lističev ne poberemo še vseh gomazečih prebivalcev cvetov. Vrtnice imajo namreč pestro družabno življenje in jih obiskuje zelo veliko hroščkov, mravljic, čebelic. Pri pobiranju zato vedno najprej pokukajte v sredico cveta, da pomotoma ne stisnete kakšne čebele.

Sama cvet razprem in pogledam, ali je zdrav. Zatem odtrgam vse cvetne listke na eni strani, v nadaljevanju pa potegnem vstran tudi vse cvetne listke z druge strani. Takoj jih otresem, da slepi potniki najdejo pot nazaj v naravo, in jih dam v pleteno košaro.

Ta ne služi le bolj romantičnemu videzu. Pletena košara omogoča, da nabrani listki še naprej dihajo, zato se temperatura v košari ne bo dvignila in listki ne bodo začeli izgubljati vonja. Drugi pragmatični razlog zanjo pa je, da insekti lahko pravočasno zapustijo teren in jih potem ne bo treba loviti v sirupu ali marmeladi.

Cvetnih listov vrtnic nikoli ne nabiramo v plastično vrečko. Papirna vrečka je pogojno uporabna, če boste nabrano takoj stresli na kakšen prt ali v večjo košaro.

Pozor, vrtnica je predvsem grenka!

Večina ljudi pozna vrtnice v obliki sladic, ratluka, sirupa ..., zato mislijo, da so vrtnični listi sladki. Kar nekaj mojih prijateljev je bilo močno presenečenih, ko so skuhali vrtnično marmelado in je bila tako grenka, da je niso mogli zaužiti.

Vrtnica vsebuje vseh pet okusov. Je grenka, trpka, kisla, sladka in celo slankasta. Prav zaradi tega uživa sloves univerzalnega zdravila, ki podpira vse organe. Zanimivo pa je, da okus ni enako razporejen po cvetnem listku. Tam, kjer se cvetni listek drži, je koncentriran grenko-trpek okus. Bolj gremo proti zunanjemu robu, bolj postaja cvetni listek sladek. Če torej želimo zmanjšati grenek okus, lahko cvetnim lističem takoj odtrgamo spodnjo tretjino ali vrtnic sploh ne trgamo, temveč jim le postrižemo zunanje robove.

Drugi način, da omilimo grenki okus, je, da vrtnice namakamo le v mrzlo vodo, maščobo ali med. Tako izlužimo le aromo, ne pa tudi grenkih molekul.