Z desko nad novi val

Sem mislil, da bomo imeli vsaj malo več časa, malo več miru. Da bomo, na primer, lahko vsaj do neke mere užili to žalost od nedonošenega monsunskega poletja, pridelali nekaj dostojnih spominov, morda stisnili še kakšno septembrsko mlakužanje na morju, skratka, nakopičili neko zalogo živcev za jesen. Ampak ne – dežurne ptice zloslutnice že javljajo, da v deželo prihaja nova porcija korone, in že se lahko čuti, kako živčne končiče družbe preveva vznemirjenje, ki napoveduje nov krč.
Enkrat sem se že resnično veličastno opekel, ko sem skušal celotno zadevo vehementno odpraviti kot eksotično nedolžno gripo, ki bo šla mimo brez večjih pretresov – nakar smo seveda imeli epidemijo, histerijo, svinjarijo in mizerijo; zaprt med te štiri stene z ubogim otrokom, izmozgano žensko in depresivnim starim psom sem imel več kot zadosti časa, da sem se počasi mariniral v žgočem spoznanju o svoji zmoti – da bi mi bilo stoodstotno jasno, pa mi je usoda priporočeno poslala še virusno pljučnico, zaradi katere sem se dva tedna obračal po postelji in molil, da s kašljem prerešetana pljuča ne pomenijo tega, za kar sem bil prepričan, da pomenijo. Pa sem sprejel lekcijo – vedno, ko misliš, da si bolj brihten od življenja, ti veliki Pedagog nad oblaki dobrodušno primaže tri okoli ušes – in upal, da bo pokora zadostovala in da bomo s familijo, pa tudi vsi drugi, dobili priložnost, da si pošteno oddahnemo in speremo nevzdržno jedki adrenalin iz mesa. Nakar se je ta goljufivi junij komaj dobro prevesil v drugo polovico, ko se po spletu in cajtengih spet plazijo tiste sedaj že dobro znane sence, statistika okuženih spet raste in veliko kolo se spet zaganja, jaz pa lahko samo buljim vanj in govorim – ne že spet.
Več v reviji Zarja Jana št. 25,22. 6. 2020
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se