Šimen Zupančič

Za Dejana Fabčiča bi lahko rekli, da je rojen pod srečno zvezdo. Čeprav se je rodil brez obeh golenic, je zaradi mladega ortopeda, ki si je upal več, ohranil obe nogi. Čeprav so ga zaradi invalidnosti hoteli poslati v poseben zavod, je po zaslugi mamine vztrajnosti lahko hodil v običajne šole. Končal je medicinsko fakulteto, danes je zdravnik, specialist interne medicine. V srednji šoli je spoznal Vido, ljubezen svojega življenja, in si z njo ustvaril družino. Od malega je zapisan tudi športu, v katerem dosega neverjetne uspehe. Letošnje paraolimpijske igre v Braziliji so zanj že druge, vendar ne v istem športu. Medtem ko je pred osmimi leti v Pekingu tekmoval v plavanju na 100 metrov prsno in hrbtno ter osvojil šesto in sedmo mesto, se je v Riu letos pomeril v kajaku in na cilj priveslal kot šesti.

Invalid ste od rojstva, rodili ste se brez golenic. V tistih časih je bila praksa, da so v takih primerih zdravniki nogi kar odrezali.

To je bilo najlaže, odrezati nogo v kolenu in narediti protezo. Jaz sem imel srečo. Moj primer je takrat prevzel mladi ortoped Albin Plahuta. Staršema je rekel, da mi nogi še vedno lahko odrežejo, sam pa bo najprej poskusil drugače. Imel je vizijo, kako bi mi lahko ohranil nogi. Tanjši mečnici je premaknil na sredino in ju zatrdil v kolenu in gležnju. Kosti sta se počasi zadebelili in začeli nositi težo telesa, seveda ob pomoči posebnih aparatov. Ker pa je kost moral zatrditi v sklepih, danes nimam gibljivih gležnjev in kolen.

Domnevam, da ste imeli ogromno operacij.

Več kot dvajset. Največ sem jih imel po rojstvu, naslednji sveženj operacij sem imel, tik preden sem šel v šolo, tretjega pa po končani osnovni šoli. Tisto leto sem preživel na vozičku, da so se kosti lahko zacelile.

To je bilo za vas verjetno zelo težko obdobje, posebno zadnje.

Čeprav nisem mogel hoditi v šolo, na to obdobje nimam slabih spominov. Imel sem ogromno prijateljev, ki so me pogosto obiskovali. Poslušali smo muziko, peli, celo nekaj smo snemali. Najbolj naporno obdobje za moje starše – sam se tega seveda ne spominjam – pa je bilo po rojstvu, ko sem imel največ operacij. Šele zdaj, ko imam svoje otroke, se bolj zavedam, kaj so takrat morali prestajati moji starši.

Starši vas niso obravnavali kot invalida.

Po mojem zato ne, ker jim za to nisem dal priložnosti. Bil sem zelo živahen otrok, ki se je po cele dneve potepal naokrog. Počel sem vse, kar so počeli drugi otroci, se igral v potoku, plezal na drevesa, se vozil s kolesom, lovil ribe, se igral ravbarje in žandarje. S prijatelji sem na bližnjem igrišču igral nogomet, košarko, tenis. Ata je bil pogosto jezen name, ker je moral popravljati aparat na mojih nogah.

Več v Zarji št. 41, 11. 10. 2016