osebni arhiv

Odraščal je v Šmarju pri Jelšah in vedno je s posebne sorte navihanostjo pripovedoval o peripetijah svojih sokrajanov, in čeprav je kronično nagnjen k sentimentalnosti, ne pravi, da je bilo njegovo otroštvo kaj posebnega. Ga je pa rodni kraj zaznamoval v tem smislu, da je po eni strani razvil hrepenenje po svetu onkraj Halarjevega brega in po nečem več, obenem pa obdržal trdno zavest, da tisto več ni nujno tudi boljše. Ali je iz Šmarja odnesel morda tisti svoj čut in simpatijo do malega človeka? »Mislim, da sem bil že od malega grozno občutljiv – že do točke mrcvarjenja samega sebe. Po dežju sem po ulici pobiral deževnike in jih polagal na travo, da se ne bi posušili na soncu, dokler nisem spoznal, da jih je preprosto preveč. Podobno je bilo z mojim odnosom do ljudi. Mogoče do kmečkega človeka res čutim posebno bližino, ker se mi zdi nekako bolj pristen in strasten – je pa res, da ima ta strast tudi svoje temne plati. Ni bilo Šmarje zastonj dolga leta med vodilnimi slovenskimi kraji po deležu samomorov in alkoholizma.«

Prst mu je pokazal smer. Od tam je oddrvel v gimnazijo v Celje in iskreno prizna, da je bil v tistem obdobju strašansko zakompleksan in sramežljiv. »Še svoje prve punce si nisem upal pošlatati. Ves čas sem imel občutek kmeta v mestu, da nisem zadosti dober in da me bodo vsak hip razkrinkali in vrgli nazaj. K sreči sem imel na gimnaziji za profesorje prvovrstne ljudi, ki so svojo moč nad menoj izkoristili, da so mi podarili vero v ljudi – pa bi me prav lahko tudi zdrobili, če bi hoteli. Za vedno bom hvaležen profesorjem Medvedu, Kostanjšku, Glušičevi in Benedičičevi; slednja je v meni prepoznala in razvila talent za pisanje. Ob zaključku gimnazije sem govoril, da bom šel za marketingarja ali obramboslovca – kot če bi Martin Luther King kandidiral za velikega maga Ku Klux Klana! Za novinarstvo sem se odločil, ker nisem našel nič boljšega; s prstom sem šel čez seznam razpisanih fakultetnih programov in ta se mi je nekako zdel še najmanj dolgočasen.«

Včasih mu je žal, da se je podal v novinarstvo, ker čuti, da ni pravi karakter za to. Vse se ga še vedno prime. »Mislil sem, da me bo z leti minilo in da bom dobil debelo kožo, pa je samo še slabše; poleg tega me ta ideološka jajca in zdrahe tako dolgočasijo, da ne morem povedati, vendar moram v njih sodelovati po službeni dolžnosti. Iskreno povem, rad bi že počel kaj drugega. Ne morem pa zanikati, da mi je novinarstvo veliko dalo in da sem se ogromno naučil o ljudeh in o sebi; upam, da to odtehta, kar mi je na drugi strani vzelo.«

Hotel je odrešiti svet. Novinarstvo je začel okušati pod Frančkom Kramerjem v celjskem dopisništvu Večera, kamor je poleti hodil na prakso. Njegov prvi članek je bil o likovni koloniji na celjskem bazenu. Nato je kot študent delal za oddajo Trenja na POP TV, potem pa odšel na ljubljansko Večerovo dopisništvo, saj mu je, potem ko je zaradi spremembe cenzusa izgubil republiško štipendijo in skoraj prekinil študij, stari mentor Kramer na Večeru izprosil kadrovsko štipendijo.

Večeru je bil zvest slabo desetletje, pokrival je pomembne in težke naslovne zgodbe, novinarsko izjemno napredoval. »Sem pa moral biti težak kot cent, ker sem bil noro idealističen in nepopustljiv v nekaterih svojih čudnih načelih. Ta so me gnala, da sem se kot stekli pes zaganjal v težke zgodbe; mislim, da sem še vedno hotel odrešiti svet. Streznitev je prišla, ko so to od mene po neuspeli kandidaturi za predsednika Komisije za preprečevanje korupcije pričeli pričakovati tudi povsem tuji ljudje; tedaj sem se pričel otresati svojega lažnega mesijanstva in krotiti ego, ki je stal za njim. Odšel sem po spremembi lastništva, ko je Večer kupil poslovnež, o katerem sem prej pisal v neki sporni zgodbi.«

Razgnalo ga bo od štorij. Tako je zajadral na negotovo in težko samostojno pot, na kateri je do njega priletela tudi ponudba naše urednice. »Seveda se nisem dal prositi – vem, kdo je Melita, vem, kdo je Bernarda Jeklin in kaj je njena šola. Če ti iz takšnega kroga rečejo, da te hočejo med seboj, potem lahko rečeš samo še hvala. Pošteno in brez prilizovanja povem, da mi je fenomenalno. Melita je urednica tiste redke vrste, ki zna brati ljudi – pri meni je takoj skužila, da sem kreativec, ki rabi svobodo, obenem pa delujem na pohvalni pogon. Ko napišem slabo, ne reče ničesar, ko kresnem dobro, mi vedno pove; to je zame strašno osvežujoče, za večino urednikov, s katerimi sem delal do odhoda z Večera, je bilo dobro delo samoumevno. Kdo ve, nemara se bo moje sodelovanje z revijo v dogledni prihodnosti še bolj okrepilo; to bi me veselilo, ker je tudi ekipa zelo fajn. Moram pa priznati, da čutim kar dosti strahospoštovanja do tega tipa novinarstva, ki je novinarstvo konkretnih zgodb konkretnih ljudi s konkretnimi učinki.«
Se bo njegova pot nagnila bolj proti pisateljevanju? »Da bom pripovedoval zgodbe, sem vedel, kakor hitro sem jih pričel poslušati. Torej tako rekoč v zibeli. Da bom pisal, sem vedel, kakor hitro sem pričel brati. Da bom pisatelj, tega pa ne vem niti zdaj. Ko bom imel za seboj pet dobrih knjig, s katerimi bom povsem zadovoljen, in ko bom od tega lahko živel, potem bom lahko rekel, da sem pisatelj. Zagotovo pa se bom trudil, sicer me bo razgnalo od vseh štorij, ki se še hočejo roditi skozi mene.«


Še nekaj podrobnosti
Najboljše, kar se mi je zgodilo v življenju: Danaja in najina hči. Nato naš pes, za njim pa kandida, ki me je odvadila sladkarij. 
Obožujem: branje fantazijskih šund romanov in košarko. Za slednjo vsako leto rečem, da bom nehal, pa se še nisem povsem zresnil.
V moji kuhinji ne smejo manjkati: oreški.
Najboljši nasvet, ki sem ga dobil: Ne pij, ne kradi in izogibaj se kredita.

Obrazi Zarje Jane
Dolgo se že beremo, poznate naša imena in teme, ki so nam blizu, ne poznate pa naših obrazov, še manj veste o ljudeh, ki delujejo v ozadju, a so kljub temu nepogrešljiv del revije. Zato v letu, ko Jana/Zarja/Zarja Jana praznuje petdesetletnico, predstavljamo naše sodelavce.

Zarja Jana, št. 30, 27. 7. 2021