Šimen Zupančič

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo v zraku moč čutiti neko drugo Slovenijo – napredno, svobodomiselno in kozmopolitsko Slovenijo, ki si je na krilih te svoje naprednosti obetala postati celo druga Švica. Še posebej jo je bilo mogoče zavohati na takratnih novovalovskih rockovskih koncertih, in še prav posebej na koncertih Lačnega Franza, ki je v isti sapi igrivo prevpraševal spodnjehlačkasti status tisočih modro-belih rožic in prav nič igrivo psoval v naših genih naseljenega Praslovana.

No, ta druga, boljša Slovenija se žal ni zgodila. In danes se lahko ob tisti Praslovanovi bodici, da »so nam za****li vse, kar se je za***at dalo«, samo kislo nasmehnemo. Ker se nam takrat v naši sveti preproščini ni niti približno sanjalo, kaj vse se še zaj**at da. Kakorkoli, Zoran Predin je zdaj, po nekaj desetletjih, okrog sebe zbral štiri sicer ne povsem golobrade, a širši javnosti vseeno precej neznane mladce. In štajerska legenda Lačni Franz je, tako pomlajena, z albumom Ladja norcev spet tu, da nas popelje v svojemu imenu primerne stradajoče čase.

Moj prijatelj, zaprisežen oboževalec Lačnega Franza, mi je naročil, daj ga najprej vprašaj, kje je snel te škorce.

V resnici imam sam za to zelo malo zaslug. Dolga leta sem študiral, kako bi ponovno zagnal Franze, nakar so se ti štirje fantje preprosto znašli pred mano. Po srečnem spletu okoliščin. Jaz pa sem se zelo hitro navdušil nad tem, kakšni profiji so vsi štirje in kako dobro smo se že na začetku ujeli. Srbski pregovor pravi »bend se rađa na kotačima«, torej »bend se rodi na kolesih«, zato sem jih precej hitro naložil v kombi in odpeljal na klubsko turnejo po Srbiji. Fantom, ki so bili tam prvič, se je zdelo, da so se znašli v Indiji Koromandiji.

Zakaj?

Ker je prišlo na koncerte tako veliko ljudi. In ker je tako velik del publike znal peti z nami. Ko smo prišli domov, so najprej rekli: »Kdaj gremo spet?« Pravzaprav so že tam – mislim, da je bilo nekje v Užicah – rekli: »Kar tu ostanimo! Mi sploh ne bi šli domov!« No, in tako smo počasi postali bend.

Na tiskovni konferenci ob izidu albuma si mi dejal, da ste se znašli v čudni sivi coni.  Za tvojo generacijo naj bi bili že nekoliko preveč trdi in glasni, mladi vas pa avtomatično vidijo kot stare prdce.

Ja, haha, tako nekako. Kot frontmen novih Franzev sem fante a priori zaznamoval s stigmo staroprdčevstva, tu ni kaj. Hitro so dojeli, da se jim na ta račun godi malček krivice. Če bi se s to, do pičice isto glasbo v svet pognal neki nov mlad bend, bi ga dojemali zelo drugače kot mi. Ker pa sem zraven jaz s svojo bogato zgodovino oslarij, obenem pa je znamka Lačnega Franza za marsikoga nedotakljiva ikona …, no, zaradi tega so stvari drugačne. Nekateri, recimo jim advokati starih časov, so izrazili močno prepričanje, da gre pri tem za »obujanje dinozavra«. Ampak ob tem sem se vprašal: Ja zakaj bi bilo to vendar nekaj slabega? Si predstavljaš, da bi nekdo dejansko obudil kakega pravega dinozavra? In bi ga potem lahko obiskovali v živalskem vrtu? Meni se zdi, da bi bilo to nekaj fantastičnega!

Haha, jaz sem prvi za. Povedal si tudi, da se ti zdijo današnji časi v resnici zelo podobni tistim, ko je kraljeval Lačni Franz. »Takrat je propadal komunizem, zdaj propada kapitalizem,« si pojasnil. Ampak ob tem se mi je porodila misel: Kaj niso danes časi dejansko strašnejši? Ker takrat smo imeli vsaj neko perspektivo, takrat smo lahko vsaj približno utemeljeno upali, da delamo horuk v nekaj boljšega. Medtem ko danes …

(zelo resno pokima) Prav imaš. Takrat smo na koncu tunela videli neko luč. Danes pa se tunel podira, na koncu pa je zid. Sam se zelo bojim za svoje otroke. Veliko razmišljam o njihovih usodah. Pa še ena reč je: v socializmu nam je bila sicer vsiljena kar močna cenzura od zunaj. Smo imeli pa zato bistveno manj avtocenzure. No, danes je drugače. Problem je postal del nas. Ko danes pišem tekst na tisti stari način, me postane kaj hitro strah, da bo vse skupaj za mnoge poslušalce preveč.

Preveč naporno?

Ja. Ker v osemdesetih so ljudje mnogo bolj hlepeli po besednih igrah in igranju z dvopomenskostjo. Pa če je šlo za dnevno politiko ali erotiko. Glasba čedalje bolj postaja podobna marketinškim sloganom, poezija pa je čedalje bolj domena čudakov. Zdi se mi, da so se bili poslušalci pri poslušanju včasih pripravljeni veliko bolj potruditi.

Podobno, opažam, velja tudi v novinarskih logih. Tudi jaz sem iz podobnih razlogov kot ti pogosto tesnoben, ko pišem kak tekst ali intervju.

Zaskeli me v srcu, ko vidim, da se je danes za marsikoga že kar malo modno hvaliti s tem, da ne bere knjig. To je zelo nevarno. Imenitni hrvaški novinar Boris Dežulović je zabeležil zgovorno anekdoto iz neke hrvaške osnovnošolske učilnice. Učiteljica je govorila o Marie Curie, dvakratni prejemnici Nobelove nagrade …

… herojki človeštva, pravzaprav sveti ikoni znanosti …

Tako je. No, in potem dvigne roko neka učenka in učiteljico pouči: »Ne ne, ne reče se Marie Curie, ampak Mariah Carey!«

Haha, človek ne ve, ali bi se smejal ali jokal.

Mislim, da ta anekdota zelo dobro strne duh časa. No, in zato zdaj z mojimi štirimi fanti s še toliko večjim veseljem obujamo dinozavra. Meni kar veliko pomeni, da lahko še vedno dvignem sredinec malodušju in svetu pokažem, da lahko človek v filozofskem smislu ostane mlad. Da smo nekateri starejši v marsičem mlajši tudi od najmlajših.

Hočeš reči: bolj star, bolj nor?

Hočem reči, da te lahko že prav salamensko štiha v križu in ti že pošteno dol visi trebuh, duhovno si pa bolj nagajiv in provokativen od marsikaterega mladinca.

No, nagajivosti in provokativnosti albumu Ladja norcev vsekakor ne manjka. »Modra in bela na krilih rdeče – svoboda, enakost in bratstvo so moje barve, barve sreče.« Tako doni besedilo spevnega novega singla Cmokfehtar, ki ti bo pri nasprotnikih gotovo do konca zacementiral status ta zadnjega komunajzarja.

O, nedvomno. Tri barve francoske revolucije sicer nimajo nič s komunizmom, kaj šele s komunajzarstvom. Kar se pa tiče bratstva … Kot da bratstvo ni možno tudi v kakšnem drugem sistemu! Kot da ne more biti omemba bratstva nič drugega kot socialistična parola! No, pustimo tudi to, da nisem bil nikoli komunist, sem pa vedno spoštoval in branil partizane. Teh dveh reči menda ja ne bi smelo biti pretežko ločiti – razen seveda za tiste, ki jih nočejo ločiti, saj jim vse skupaj pride preveč prav pri zmerjanju, kajne?

Vsekakor obstajajo v Sloveniji poleg mnogih oboževalcev tudi tisti, ki jim greš zelo na živce, ja.

Tudi to ima svojo dramaturgijo. Mnogim sem prvič prišel v zobe takrat, ko sem se znašel v vlogi zagovornika vsaj minimalne kakovosti v slovenskih pop besedilih. Kasneje sem izvedel, da je bilo za potrebe TV-formata že vnaprej dogovorjeno, da bom izpadel kot zlikovec – kot snob, ki ljudem soli pamet, kaj morajo poslušati. Kar ne bi moglo biti dlje od resnice.

Potem je prišla tvoja zloglasna epizoda s Forumom 21 …

Drži, tja noter sem res padel kot največji lolek. Sicer sem zelo hitro pogruntal, da gre za isti šmorn, tako da sem se precej hitro tudi izpisal. A tega za razliko od vpisa ni nihče obešal na veliki zvon. No, in potem imamo tu seveda še tisti nesrečni incident na košarkarski tekmi … Vse to mi je ob bogati pomoči medijskih sledilcev – ljudi, ki po forumih o meni kar naprej ponavljajo ene in iste umobolnosti – kar dobro očrnilo ime. Čeprav sem vesel, ko vidim, da se trend vendarle obrača. In tako prav ta novi album Lačnega Franza nekako doživljam kot roko, ki je skozi zemljo izpod nagrobnika šinila na površje in sporočila: »Spet sem tu!« Haha.

Haha. Zdi se mi, da si mi hotel v pogovorih že večkrat namigniti, da ti tvoji »medijski sledilci« niso neki naključni posebneži, temveč da gre za politično dirigiran projekt?

Tako je. Ravno ondan me je eden izmed teh mojih sledilcev na nekem forumu uvrstil med nekaj znanih slovenskih levičarjev, ki da nas je Udba kot sirote uvozila iz Srbije ter podtaknila slovenskim staršem, da bi potem tukaj uresničili komunajzarske ideje. Oziroma pardon, to naj bi naredila Udba v sodelovanju s srbskimi prostozidarji, to sem pozabil povedati.

Dobro, ampak to se sliši bolj kot plod neke čisto stihijske duševne bolezni kot pa napad propagandističnega odreda tebi sovražne politične opcije …

(zelo pomenljiv pogled) Saj duševne bolezni so nujna kvalifikacija, da lahko postaneš član takega odreda.

Okej. Ampak če se vrneva: cenim, da si omenil tisti incident na košarkarski tekmi. Rekel sem si, da te s tem ne bom utrujal, ampak ker si zadevo kar sam tako resnicoljubno omenil … Veš, kaj se mi je osebno zdelo najbolj čudno? Še kako razumem, da človeku lahko popustijo živci, vsi smo še kako krvavi pod kožo … Ampak da si to storil zaradi športnega rezultata? To me je pa res presenetilo.

Neee, saj sploh ni bilo zaradi tega. Itak je šlo za popolnoma nepomembno tekmo. Takrat sem se bil znašel v krempljih neke prav posebne psihične izčrpanosti. Predstavljaj si, kako krivice kot kapljice kapljajo v lonček – in ko se jih nakaplja dovolj, je potrebna samo ena, da gre vse skupaj čez rob. In v najbolj neprimernem trenutku je v moj lonček kanila zadnja kapljica krivice, in sem pač eksplodiral. Kar je zelo narobe in me je še vedno sram. Čeprav tistega sodnika dejansko nisem udaril, saj ga sploh nisem zadel.

Čakaj …

Ne, posnetek je nastal pod skrajno nesrečnim kotom. Zelo me je bolelo, ko so potem pisali, da sem gospoda zahrbtno napadel. To preprosto ne drži. Šel sem naravnost proti njemu, a se je v tistem trenutku obrnil, zato posnetek kaže povsem napačno sliko. Ob tem moram povedati, da sem bil za vse skupaj precej hudo kaznovan. Plačal sem veliko denarja, tako klubu kot njemu osebno. Vse tiste, ki jih skrbi, da nisem bil dovolj kaznovan, lahko pomirim, da bo družinski proračun to luknjo pokrival še dolgo vrsto let. Jaz s tem zdaj pač živim, se skušam učiti na svojih napakah … In upam, da mi bo na ta račun uspelo tako dozoreti, da se bom znal nekoč iz vsega skupaj konstruktivno pohecati.

Plemenit cilj.

Bomo videli. Je bila pa zanimiva razlika v reakcijah. V Sloveniji sem bil obsojen in križan – seveda zasluženo, tako se človek preprosto ne sme obnašati … Medtem ko sem v drugih državah bivše federacije postal neke vrste simbol upora.

Proti čemu? Proti krivicam, ki nam jih še vedno nanaša gnili zahod?

Tako nekako. Pa saj nam jih res. Poglej samo košarko, kjer zdaj FIBA v svojo evropsko ligo snubi Fince in Nemce, Jugosov pa ne. Drznem si trditi, da je v tem trenutku samo v Sarajevu zbranega več košarkarskega talenta kot v vsej Finski. A danes tudi v košarki šteje samo še denar, in Finska ima pač neprimerno višjo kupno moč kot te naše regije. Bivša Juga bi lahko s svojimi petimi reprezentancami nažgala kogarkoli, a ker je finančno nezanimiva, je pač finančno nezanimiva. In to seveda boli.

Aha, zato so te zaradi incidenta s sodnikom posvojili kot neke vrsto ikono upora?

Lahko bi tako rekli, ja. Srečal sem tudi nekaj vrhunskih košarkarjev,  in priznali so mi, da je bilo to, kar sem storil, njihova skrita želja že vrsto let. In so se potem želeli na ta račun slikati z mano. (se razorožujoče nasmehne) Seveda bi bil bolj vesel, če bi se želeli z mano slikati zaradi glasbe, ampak evo …

Haha, prav. Prejle si omenil družinski proračun, in seveda te moram vprašati tudi glede tvoje družine. Ta je bila vedno hrbtenica tvojega obstoja, in kolikor slišim, vam gre vsakemu posamezno in vsem skupaj zelo dobro. Zdi se, kot da je iz tvojih ledij vzniknila nekakšna prava umetniška dinastija. Lahko malo natančneje poveš, kako vam gre, kaj se vam dogaja?

Res nam gre dobro, moram kar malo potrkati. Rok živi in ustvarja v Londonu in je po velikem uspehu svojega animiranega filma One of a kind po svetovnih festivalih prejšnji teden dokončal video za najnovejši hit Alive angleškega glasbenika Steva Masona. Po velikem uspehu videa Doom and gloom, ki ga je napravil za Stonese, je dobil res veliko ponudb, tako da je bil zaradi prezasedenosti celo prisiljen odpovedati snemanje videospota za skupino The Who.

Uf, kakšen podatek …

Ja, saj odpoved sodelovanja s tako legendarno skupino si je tako gnal k srcu, da je nekaj časa kar malo težko spal. No, če greva naprej: Andrej je pisatelj in novinar. Pravkar mu je izšla knjižica Podivjane princeske iz serije zgodb za otroke Mica pri babici, za odrasle pa po tretjem romanu Prihodnost d.o.o. piše znanstvenofantastično zgodbo. Zarja je diplomirana modna oblikovalka, televizijska in gledališka stilistka ter kostumografinja, ki se pripravlja za delo v tujini. Žiga študira fiziko in se v prostem času ukvarja z glasbo. Naročil mi je, naj povem, da je včeraj končno napravil komad, s katerim je zadovoljen. Črt obiskuje sedmi razred osnovne šole Trnovo in pravi, da ga zanimajo glasba, umetnost, znanost in narava. Jaz bi še dodal, da odlično igra klavir.

Kaj pa žena Barbara – zanjo sem slišal, da je na Amazonu objavila knjigo o nekem medvedku.

Samo delno si prav slišal. Ne gre za knjigo o medvedku, so ji pa pri Amazonu res kot prvi Slovenki objavili angleško verzijo njene zbirke zgodb In smo šli. Gre za zbirko zgodb za mlade, ki želi otrokom sporočiti, da na svetu živi ali je živelo veliko različnih ljudstev oziroma skupin ljudi in da ima vsaka skupina nekaj posebnosti, ki so nam lahko za zgled ter nam lahko pomagajo živeti v današnjem svetu.

Lepo. Dinastijo pa zgledno zaokroži tata, ki ves čas besno koncertira. Pred kratkim si mi razložil, da si razvil različen program za različna koncertna prizorišča. Ga lahko na hitro razčleniš?

Drži, dejansko res vozim po štirih tirih. Za tiste male klube za do sto ljudi imam na voljo kantavtorski program. Malo večjim prostorom s sedečo publiko ponudim program šansonov Tragovi u sjeti z Arsenovim sinom Matijo Dedićem, ravno te dni bo izšel najin drugi skupni album. V večjih dvoranah s sedečo publiko in po manjših poletnih prizoriščih lahko z Damirjem Kukuruzovićem zaigram ritme moje druge velike ljubezni, ki je gypsy swing. Za rokovske klube in velike poletne koncerte pa so tu zdaj spet Lačni Franz.

Katerih album ima, zanimivo, za potrebe južnih trgov ne samo drugi naslov, temveč tudi čisto druga besedila kot slovenska inačica. Slovenija je tako dobila Ladjo norcev, Hrvaška pa Svako dobro. Kaj ni ta razkorak vseeno malo krivičen – tudi glede na to, da je Hrvaška v tem trenutku gotovo vsaj tako izrazita ladja norcev kot Slovenija?

Gotovo, to je seveda res. Ampak pozor! Svako dobro je mišljeno zelo ironično. Vzeto je namreč iz prevoda pesmi Aleluja in pravi: »Svako dobro majstori, dobro ste nas sredili.«

Aha, in ti tako ironično nagovarjaš … koga? Ugibam, da tiste mešetarje in druge podgane, ki so nam zakockale prihodnost.

Tako nekako, ja. Kljub spremenjenim besedilom obljubim, da preveva obe plošči natanko isti duh, da imata torej natanko isto sporočilo in tudi isti namen.

Ki je?

Končno začeti s protiofenzivo. Protiofenzivo za tiste dele urbanega, ki jih je ruralnost že dodobra najedla. Prav res dvigniti sredinec mračnosti in se jasno in glasno zavzeti za prave vrednote. In v tem smislu lahko svečano obljubim, da bo Lačni Franz kvečjemu vedno hujši in bojevitejši, ne pa vedno krotkejši in milejši, kot bi ustrezalo nekaterim.

Zarja št. 16, 19. 4. 2016