Steven Seagal, zvezdnik neštetih akcijskih filmov in (menda) nekdanji agent Cie, velja za trdega dedca, a ko je segel v roku možu čez mizo, je imel – brez senčice dvoma! – roso v očeh. In malo, čisto malo se mu je tresla roka, s katero je vzel svoj novi dokument. Res mu ne gre zameriti, tudi trdi dedci smejo malce posmrkniti, ko se jim uresniči želja in dobijo ruski potni list. Iz rok samega poosebljenja trdih dedcev, ruskega predsednika Vladimirja Putina! Kar recite, če si upate, da vi ob tem ne bi jokali. Putinu so se pa kotički ust zadovoljno vihali navzgor (ampak ne preveč, ker se to trdim dedcem ne spodobi). Seagal je samo najnovejši v vse daljši vrsti zahodnjaških igralskih in športnih zvezdnikov, ki so si zaželeli rdečo knjižico z dvoglavim orlom na platnicah.

Potem mu je Putin čestital, Seagal se je v ruščini zahvalil in rekel, da je to »velika čast«, Putin je pa rekel, da upa, da bosta ohranila in krepila osebni odnos, sicer pa je to, je rekel »znak postopne normalizacije odnosov med najinima deželama« in, seveda, »povsem depolitizirano dejanje«.

Oh, absolutno.

Neobdavčeno ponosen. Medtem ko je morda Seagal, samo ugibamo, zavil na prijateljski kozarček vodke k še enemu novemu Rusu, Gerardu Depardieuju, se svetovni mediji kolektivno čohajo po glavi in so videti popolnoma zbegani. Med Rusijo in zahodnim svetom je pretok ljudi vedno tekel v nasprotni smeri, le kaj pomeni ta vse številnejša četica, ki je pritisnila na vse vzvode, da bi dobila rusko državljanstvo?

Najbolj znan je seveda francoski igralec Depardieu, ki so ga visoki davki za bogate doma tako zelo razjezili, da se je leta 2013 kljubovalno vpisal med Ruse, in zdaj že z nagajivo iskrico v očeh reklamira luksuzne ročne ure s sloganom Ponosen, da sem Rus. Napovedal je tudi odprtje restavracije in graditev skromnega domka na podeželju. Tudi njemu je pomagal njegov dobri prijatelj Putin. Ta se je nesebično zavzel še za ameriškega boksarja Roya Jonesa ml. in za peščico manj znanih rokoborcev in deskarjev na snegu.

Medtem se v vrsto že postavljajo novi kandidati za Ruse: igralec in občasni boksar Mickey Rourke, pa ameriški igralec japonskega rodu Cary-Hiroyuki Tagawa, skrivna ruska poželenja naj bi imel tudi igralec Vin Diesel, izjavo, da razmišlja o zaprosilu za ruski potni list, polagajo v usta celo Robertu De Niru (ki v resnici ni rekel nič takega). In seveda ne gre spregledati nekdanje francoske zvezde Brigitte Bardot, ki je pred časom tudi grozila, da bo šla po Depardieujevih stopinjah, ali italijanske igralke Ornelle Muti, ki pravi, da je že vložila zahtevo za ruski potni list.

In taka je enotna reakcija svetovnih medijev: ???!

Petinsedemdeset proti trinajst. Čeprav seveda še vedno drži, da je reka Rusov, ki se vali iz Rusije na zahod, veliko večja od potočka Zahodnjakov, ki curlja v državo, morate vedeti, da ni lahko postati Rus. Če med svoje prijatelje ne štejete Putina ali kakšnega drugega vplivnega Rusa, ki vam z zavite birokratske poti odpihne številne ovire in visoko postavljene zahteve, če ste torej čisto navaden človek in morate do ruskega državljanstva priti po običajni poti, postopek traja najmanj dve leti in pol.

In zdaj veliki finale, ključno, najpomembnejše vprašanje: zakaj? Kaj imajo od tega, da zamenjajo državljanstvo zahodne države za državljanstvo države, iz katere državljani bežijo drugam? Pri Depardieuju ni bilo nobenega dvoma: ne glede na to, kaj je on pesnil o svoji veliki ljubezni in spoštovanju do Rusije – bežal je pred visokimi francoskimi davki na premoženje. Računajte sami: doma mu je grozila 75-odstotna obdavčitev (predlog je potem padel), v Rusiji pa velja enoten trinajstodstotni davek. Pogoj za uveljavljanje nižje obdavčitve je sicer, da vsaj pol leta preživiš v Rusiji, ampak če si Putinov prijatelj, se mogoče da pravila malce upogniti …

Vsem zvezdniškim svežim Rusom je skupno eno: njihova najboljša, najbolj sijoča, najslavnejša, najbolj zvezdnata leta so že za njimi. Depardieu je ob vprašanju, ali računa na nov pospešek karieri, zaničljivo prhnil: »Dvesto filmov sem posnel, ali res mislite, da to potrebujem?«

Ne, najverjetneje ne.

Preprosta resnica je ljubezen. Seagal je bil na vrhuncu priljubljenosti sredi devetdesetih, še vedno pa njegove filme nadpovprečno radi gledajo v vzhodni Evropi. Ampak za to ne potrebuje ruskega državljanstva. Znano je tudi, da ima politične ambicije. Poročali so, da naj bi Putin leta 2013 na srečanju voditeljev G8 na Irskem Obami predlagal, naj Seagala imenuje za ruskega častnega konzula v Kaliforniji in Arizoni. Ameriški diplomatski viri poročajo, da so se ob tem valjali od smeha. Ruski viri so govorice označili za »netočne«. Vsekakor pa drži, da je Seagal pomagal pripraviti ruski nacionalni fitnes program. In pa seveda to, da je zanj (je rekel) »Putin kot brat«. In da so Rusi lahko srečni, da ga imajo. Tole je vsa resnica o Seagalovih željah in ambicijah iz njegovih lastnih ust: »Združiti vse ljudi, da bi živeli v soglasju.«

Boksar Roy Jones ml. je Rus postal oktobra lani, pri šestinštiridesetih, ko je bila, so domnevali, njegova boksarska kariera že za njim – njegovi največji uspehi so srebrna medalja na olimpijskih igrah v Seulu leta 1988 in pet naslovov svetovnega prvaka. Pa ga je neki podjetni menedžer prepričal, da še ni vsega konec, in mu organiziral dvoboj v Moskvi. Njegov nasprotnik je bil veliko mlajši (in je imel tudi veliko daljše roke). Jones, ki je ob zvokih ruske himne vstopil ogrnjen v rusko zastavo, je po štirih rundah knockoutiran obležal na tleh. Ena prvih stvari, ki jih je naredil, ko je vstal, je bila ta, da je odpustil svojega menedžerja. In napovedal odprtje boksarske akademije na Krimu.

Mickey Rourke, še en trd dedec, ki niha od igralstva k boksu in spet nazaj, se je pred dvema letoma pustil pregovoriti, da je pri dvainšestdesetih, po dvajsetih letih odsotnosti, spet stopil v boksarski ring. In premagal pol mlajšega boksarja. Potem je šel in si v trgovini s spominki kupil majico s Putinovo podobo. Na njegovo ljubezen do Rusije naj bi odločilno vplivala njegova partnerka, ruska manekenka Anastazija Makarenko. Ki pa, presenetljivo, raje živi v ZDA. Zaradi svoje ruske žene naj bi za ruske dokumente zaprosil tudi Fred Durst iz skupine Limp Bizkit.

Več v Zarji št. 49, 6.12.2016