Med rednimi obiskovalci Šmarne gore Tone Potočnik, 70-letni Ljubljančan, doma iz Šentvida, slovi kot legenda. Tam ga lahko srečate skoraj vsak dan, pogosto pa je tudi na Toškem čelu, Katarini ali Rašici. Nič posebnega, te bližnje ljubljanske vzpetine obiskuje veliko Ljubljančanov, boste rekli. O, pa je! Toneta Potočnika, ki je po poklicu pilot, je lanskega 27. novembra, ko je bil na Kitajskem, zadela možganska kap, posledica 99-odstotne zožitve leve notranje karotidne arterije. Bolezen mu je prizadela spomin, pozabil je brati in pisati, ponovno se je moral naučiti govoriti. Pozabil je tudi angleščino, jezik, s katerim se je sporazumeval s svojo ženo Heui Suk Lee, ki je doma iz Južne Koreje. Danes, skoraj šest mesecev po možganski kapi, Tone govori, piše in se s svojo Su, kot ji pravi, spet pogovarja angleško. Z vso pravico redni obiskovalci Šmarne gore o njem govorijo kot o pravem »kerlcu«!

Toneta Potočnika sem obiskala na njegovem domu v Šentvidu. O njem nisem vedela prav veliko, samo to, da je doživel možgansko kap in da je zdaj, še ne šest mesecev po bolezni, že skoraj čisto fit. Želela sem napisati zgodbo o volji in moči človeka, ki je premagal bolezen. Ja, tudi volja in moč sta pomembni v tej zgodbi, a najpomembnejša je ljubezen. Ljubezen njegove žene in vse njegove družine, ki mu je pomagala tako hitro ozdraveti. 

1. Heui Suk Lee, profesorica iz Južne Koreje, je lepa in mladostna gospa. Kot vsem Azijkam tudi njej evropsko oko težko določi leta. Zato sem jo za potrebe pričujočega članka po letih kar direktno vprašala. Ko mi je povedala, da jih šteje 57, sem bila zelo presenečena. Takole potiho sem ji prisodila največ 40 let. To sem ji tudi povedala, njen Tone pa se je ob tem samo muzal. Seveda me je zelo zanimalo, kje sta se našla, Južnokorejka in Slovenec. Pisalo se je leto 2000 in Tone, po poklicu pilot, je takrat letel za Korejce. Besedo je prevzela  Suk: »Po poklicu sem profesorica in spominjam se, da sem po službi peljala svojega psa na sprehod. Moj kuža je bil boječ, bal se je vseh ljudi. Seveda se je ustrašil tudi moškega, ki se je ustavil pri naju in ga prijazno ogovoril. Moj bojazljivi psiček je začel lajati nanj, jaz pa sem ga hotela umiriti in sem mu rekla, Tony, tako je bilo namreč psičku ime, nehaj lajati! Gospod me je presenečeno pogledal in rekel – jaz sem tudi Tony!« Naš slovenski Tone je pač v angleščini Tony! Oba sta se  začela smejati in Tone je čedno gospo profesorico povabil na čaj. »Začela sva se dobivati, ugotovila sva, da naju oba zelo zanima budizem, veliko sva se pogovarjala o življenju. Prelomen trenutek, ko sem mu začela popolnoma zaupati, pa je bil dan, ko sem mu povedala, da sem prebrala izredno zanimivo knjigo, in mu svetovala, naj jo prebere tudi on. Imela sem jo s seboj in pokazala sem mu jo. On je knjigo samo pogledal in brez besed segel v svojo torbo. Ven je povlekel enako knjigo, samo v slovenščini! To je bila Tibetanska knjiga življenja in umiranja. Zame je bil to kot nekakšen čudež in božji znak, da temu moškemu lahko zaupam!«  Zdaj s svojim možem že od leta 2005 živi v Sloveniji. 

Več v Zarji št. 19, 10. 5. 2016