Večina ljudi o scientologiji ne ve prav veliko. Bolj ali manj se o njej govori kot o nekakšni sekti, ki še posebej privlači hollywoodske zvezdnike, med njimi najbolj Toma Cruisa, ki s to uporabno religiozno filozofijo, kakor je opisana v priročnikih, menda maltretira svojo Katie in hčerko Suri. Scientologija ima vsekakor precej negativno podobo, v Nemčiji, na primer, velja za ne prav zaželeni kult, če prav vem, v Sloveniji pa je ena od uradno priznanih verskih skupnosti. Tudi zato je pri odprtju šotora, ki so ga v središču Ljubljane v začetku decembra postavili scientološki humanitarni prostovoljci, sodeloval tudi predsednik vladne komisije za verske skupnosti Aleš Gulič.

V Sloveniji scientologov sicer ni prav veliko. Menda kakšnih sto. Imajo svoje pisarne in sledijo nauku ustanovitelja L. Rona Hubbarda, ki je mnogim sicer precej bolj znan kot pisec znanstvene fantastike. Scientologija je zelo nova religija, začelo se je namreč šele leta 1952, in tudi zato jo spremlja veliko negativne propagande, se mi je malce potožil Istvan Szaniszlo. Madžar, koordinator prostovoljskih aktivnosti pri evropski scientološki podružnici s sedežem v Koebenhavnu.
Srečni profesionalni scientolog

On je v scientologiji našel smisel življenja. Sem človek, ki se loti tistega, za kar drugi rečejo, da je nemogoče, mi je povedal, ko sem obiskala njihov šotor. Bilo je mrzlo, šotor je bolj ko ne sameval, zaradi mraza drgetajoči scientološki prostovoljci pa so potrpežljivo postopali po ploščadi v središču mesta in skušali v svoj šotor privabiti mimoidoče. Za pogovor z mediji sta bila zadolžena že omenjeni Istvan in njegov kolega, Kazahstanec po imenu Yerzhan, če sem slišala prav.
Ne morem ponuditi znanstvenih dokazov, ampak zdelo se mi je, da je Istvan malce sumničav glede mene. Bila sem nekoliko skeptična, priznam, tudi kakšen predsodek se je oglasil nekje v ozadju, ko sem brala razstavljene panoje v šotoru, medtem ko sem premražena čakala svojega sogovornika. Zakaj je treba iz temeljnih pravil človekove komunikacije in etike delati religiozna pravila, mi ni bilo povsem jasno in mislim, da mi tudi še zdaj ni.

Scientologi v izhodišču hočejo prijazen svet, to sem dojela. Takšnega brez nasilja, vojn in mamil. Svet, v katerem bo posameznik srečen. V katerem bo duh prek uma nadzoroval telo in bo vse prav. Takole po bližnjici.
Istvan se je zares zdel srečen. V scientološki hierarhiji je precej visoko, je profesionalec. Živi in dela v Koebenhavnu, kot rečeno, njegova mama pa je po začetnem dvomu ponosna nanj, mi je zatrdil. Je tudi častni meščan Aten, mimogrede. Pogosto gre na podobne turneje, kakršna je ta v Sloveniji, na katerih skušajo pridobiti prostovoljce, ki bi širili scientologijo med ljudmi, jim pomagali izboljšati življenje in s tem življenje drugih na vseh področjih.

Za vse zlo so krivi psihiatri
Preden so prišli v Slovenijo, so gostovali v Zagrebu. Tam se je za scientologijo navdušil tudi znani pevec Kićo Slabinac, mi je zaupal Istvan, ko sva se pogovarjala v mrzlem in praznem šotoru. »V scientologiji ni dogme,« mi je hitel pojasnjevati bistvo svoje religije. So pa aksiomi, kot v znanosti. »Ni pomembno, v kaj kdo verjame, lahko je budist ali ateist, če ima cilj, mu mi lahko damo praktično orodje, da to doseže. Gre za kombinacijo vzhodne filozofije in  zahodnjaške prakse, ker ljudje hočejo rešitve hitro in ne želijo sedeti tisoče let na gori ter meditirati,« je bil slikovit.

Istvan je vsekakor zelo predan scientološkemu učenju. Tok njegovih misli in plaz besed je bilo prav težko preprečiti s kakšnim vprašanjem. Kaj šele z dvomom.

Več v Jani št. 52, izid 28. 12. 2010