V pisarni sedim s šestimi fanti. Simon deluje resen in profesionalen, kot se za poveljnika spodobi, Dani me pogleduje z merico skepse, Matjaž je malo filozofa. Tu sta še Tadej, ki je pri 40 najstarejši, a ne zamudi nobene priložnosti za smeh in hec, ter najmlajši, osemnajstletni Simon Luvin, oba prostovoljca. Družbo zaključuje Robert Težak, samozavestni in odločni triindvajsetletnik, ki ima na skrbi podmladek. 

Matjaž je zaposlen kot gasilec in hkrati poveljnik v prostovoljnem društvu, Dani je pomočnik poveljnika, Tadej je zaposlen v osnovni šoli in prostovoljni gasilec, Simon je dijak, Robert pa je ob službi poklicnega gasilca še odgovoren za podmladek v prostovoljnem gasilskem društvu. Vsi pa so gasilci 24 ur na dan.  Kaj človeka potegne v gasilstvo, je vprašanje za psihologa, se smeje Tadej Devetak. Iz vsakega posebej bi lahko naredili diplomsko nalogo.

Večina gasilcev je to že od mladih nog, le redki se jim pridružijo kot najstniki ali še kasneje. Tudi Dani Boltar je začel s sedmimi leti kot gasilski pionirček. »Ne vem, ali obstaja otrok, ki ga gasilci ne zanimajo. Uniforme, kamioni, lučke in sirene, ogenj in herojstvo. To vsakogar pritegne. Ko si starejši, se igra spreminja v čedalje resnejše stvari.  Potem pa se je stvar zame le še stopnjevala.« »V manjših krajih ni kakšne velike filozofije za tem, da postaneš gasilec,« dodaja Robert Težak. »Na voljo imaš nogomet, kulturno društvo in gasilce. Po navadi greš tja, kjer je največ tvojih prijateljev. V mestih je drugače. V Novi Gorici je 187 društev s programom za otroke. Tu je otroke težje pritegniti.« Med desetimi otroki, ki se včlanijo v gasilsko društvo, bosta pri šestnajstih letih le dva še gasilca. A pri teh, ki ostanejo, ne gre več za hobi, temveč za poslanstvo, za del identitete. Matjaž Marušič:  »Nikogar ne poznam, ki bi nehal biti gasilec, ker ga je strah ali ker mu ne diši delo, ki pride zraven. Pri tistih, ki nehajo biti aktivni, pride vmes življenje. Partner, družina, služba, selitev v novo okolje. Ker če ostaneš gasilec preko najstniških let, si v duši vedno gasilec.« Seveda h gasilcem fante potegne tudi adrenalin. »Ko sem prvič videl cisterno s prižgano sireno odpeljati iz garaže, mi je šla kar mrščavica po telesu,« opisuje Tadej. »Ko greš zraven enkrat, dvakrat, si ne moreš več zamisliti, da naslednjič ne bi šel. Nekaj v tebi te sili, to je tako avtomatično, kot zjutraj vstaneš in si umiješ zobe. To ni več stvar razmišljanja, to je stvar nagona.« »Veš, da znaš, veš, da si za to usposobljen, to je tvoja odgovornost,« pristavi Robert. Nekako bi bil slab človek, če bi ostal doma, se strinjajo vsi. 

Gasilec je vedno patriot

Včasih pa se le zgodi, da ne moreš. »Kadar pride poziv, pa se ne morem odzvati, ker ni varstva za otroke, na primer, mi kar takole dela,« Tadej stiska in razpira pest. »Veš, da so tam tvoji prijatelji, veš, kaj se dogaja, skrbi te zanje,« pravi Robert. »Zaupaš jim, a občutek imaš, da bi moral biti tam, ko bo morda treba skakati skozi okno, ko se bo rušil strop, ko bodo tvoji v nevarnosti.«

Pripadnost, solidarnost in odgovornost so tiste vrednote, na katerih temelji žitje in bitje gasilca. Ljudje, ki jim ne pomenijo veliko, le redko zaidejo h gasilcem, tisti, ki jih imajo, pa jih razvijejo do konca. »Gasilci so vedno lokalpatrioti,« je prepričan Matjaž. »Navezani so na svoj kraj, svoje ljudi, svojo zemljo. Ne pridemo le takrat, ko nekje gori ali poplavlja. Vključujemo se v vse mogoče dejavnosti v svojem okolju, tako rekoč povsod smo zraven.« 

---

Več preberite v tiskani izdaji revije Jana (št. 39, izid: 25.9.2012).

---