V boj za peto kolajno
V Tokiu se bodo 24. avgusta z otvoritveno slovesnostjo začele 16. poletne paraolimpijske igre. Na njih bo tekmovalo okrog 4400 športnikov, tudi sedem slovenskih. S kar velikimi pričakovanji, hkrati pa s statusom prave legende v Tokio potuje tudi parastrelec Franc Pinter - Ančo. Zanj bodo to že osme igre, doslej je na njih osvojil štiri kolajne, žal se mu je zlata vsakič za las izmuznila. O tem, ali je letos dosegljiva, ne razmišlja. »Cilji so, želim si narediti najboljši rezultat, če bo to finale in na koncu tudi odličje, pa toliko bolje.«
Ančo je s svojim pozitivnim odnosom do življenja, tudi v težkih trenutkih ali ob porazih, pravi navdih za vse, ki prehitro izgubijo voljo in upanje. »Veliko je ljudi, ki jih je doletela podobna usoda, ampak Ančo je eden redkih, ki mu je uspelo pozabiti na vse slabo in je iz svojega življenja iztisnil največ, kar je mogoče. Je navdih za vsakogar, ki ga ima čast spoznati. Toliko optimizma, dobre volje, dobrosrčnosti, nesebičnosti, profesionalnosti in prijetnega nasmeha premore le redko kdo. Je zgled tako v športnem kot v vsakdanjem življenju,« je v svojem diplomskem delu na Fakulteti za šport, v katerem je povzela Ančevo športno in življenjsko pot, med drugim zapisala Anja Maček. Naslovila jo je S ciljem se vse začne.
Pogumno soočenje s posledicami nesreče. Po hudi prometni nesreči aprila leta 1977, star je bil 24 let, je zaradi zloma hrbtenice postal paraplegik. »Pri načrtovanju novega življenja si je postavil tri cilje: družina, šport in največji dosežki ter vzgojiti in prenesti znanje na novega uspešnega športnika. Prvi cilj je uresničil leta 1987, ko se je poročil z Bredo; drugega je začel uresničevati leta 1991 in traja še vse do danes. Tretjemu cilju pa se posveča, kolikor mu čas dopušča,« lahko beremo v prej omenjenem diplomskem delu.
Pri vsem, čemur se posveča, ga odlikujejo pogum, vztrajnost, optimizem, humor ... Pa seveda bogate izkušnje, ki jih sicer z veseljem predaja mlajšim, čeprav je lani v enem od intervjujev priznal, da »opažam, da nekako nimam tiste prave žilice za trenerstvo – za to, da vzgajaš in usmerjaš mlade, moraš imeti dar, in če nisi iz pravega testa, lahko narediš več slabega kot koristi. Z veseljem delim nasvete, trener pa nisem.«
Brez treme in zelo motiviran. Doslej je, kot rečeno, nastopil že na sedmih paraolimpijskih igrah. Najbolj so mu ostale v spominu igre v Barceloni 1992. leta, »ker so bile pač prve«. V Atlanti leta 1996 je osvojil prvo, v Sydneyju leta 2000 drugo in leta 2004 v Atenah še tretjo srebrno medaljo. V Pekingu leta 2008 je bil bronast, na igrah v Londonu in pred petimi leti v Riu pa se mu je odličje izmuznilo.
Anča smo vprašali, s kakšnimi pričakovanji oziroma občutki potuje v Tokio, sploh v luči pandemije, ki je tako pretresla naša življenje. »Občutki so normalni, kot bi šel na kakšno drugo tekmo. Pandemija je pač prinesla posebne pogoje, ki smo jih morali upoštevati oziroma se jih držati.« To, da so igre premaknili za eno leto, pa je seveda imelo posledice.
Več v reviji Zarja Jana, št. 33, 17.8. 2021
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
