Mnogo bolje in od blizu jo pozna ter spremlja Karmen Švegl, televizijska poročevalka z Bližnjega vzhoda, ki se je pred kratkim vrnila v Izrael iz palestinske Gaze.

V tem času je dobila, kot pravi, osebno in novinarsko distanco do vsega, kar tam doživlja. »Prizori so pretresljivi, a naloga novinarja je, da obdrži hladno kri, da z distanco gleda na stvari. Tudi ko sem sredi dogajanja, se ne želim osredotočiti le na enega trpečega otroka. Res je, to je nekaj groznega, otrok je nedolžna žrtev, a razumeti in predstaviti je treba širše ozadje. Osebno zgodbo lahko izpostaviš enkrat, a ob tem ne poveš veliko o širšem problemu.«

Dva svetova. Neverjetno je, kako zelo se le na nekaj kilometrih razdalje razlikuje življenje med Izraelom in Gazo. »Nikjer še nisem videla take razlike na tako majhnem ozemlju.« Življenjski standard v Izraelu je podoben kot v Sloveniji, tam se živi kot na Zahodu. Edino v južnem Izraelu se oglašajo sirene, tudi ponoči, in vsakič je treba bežati v zaklonišče. Oblika palestinskega terorja je, da Izraelci živijo v neprestani napetosti, otroci so prestrašeni, živčnost je velika. Ljudje cele noči ne spijo. A tega ni mogoče primerjati z grozo na palestinskem ozemlju v Gazi, kamor padajo bombe, pravi Šveglova. Tam ne poznajo zaklonišč in na ljudje neprestano preži smrt.

Preberite še ...

· Kulinarika

Ne spreglejte znakov, ki razkrivajo kakovost paradižnika

Po dolgem koridorju v Gazo. Novinarji in tujci, ki želijo obiskati Gazo, morajo na izraelski strani dobiti posebno dovoljenje. Šveglova na tistem območju dela že vrsto let, postopek je zanjo dokaj hiter, prehod pa enak kot za vse druge. »Meja je na izraelski strani podobna vstopu v vesoljsko ladjo. Povsod so samo kamere, občasno slišiš navodila po zvočnikih, pokažeš dokumente in po dvokilometrskem hodniku prideš na drugo stran v Gazo. Tam sedi človek, ki vse zapisuje v zvezek, menda predstavnik Hamasovega ministrstva, in takrat si na palestinski strani.« Tam so novinarjem naklonjeni, Šveglova pa ima precej znancev in prijateljev. »Od tam je moj dobri prijatelj Jaber El Masry, ki zdaj živi v Sloveniji. Z njim sem veliko delala, spoznala sem njegovo družino in ga tam kar pogrešam. Poznam nekaj članov organizacij, s katerimi sem sodelovala pri organiziranju rehabilitacije otrok iz Gaze v Sloveniji. Vsi ti ljudje so zelo prijazni, pripravljeni so pomagati, vodijo me do mest, od koder poročam. Drugi novinarji morajo za to najemati sodelavce, ki jih veliko stanejo, tudi po nekaj sto dolarjev na dan. Nekaj se z ljudmi lahko sporazumem sama. Poleg tega so v Gazi že tako navajeni na novinarje, da v vsaki hiši takoj ugotovijo, kaj te zanima, in ti vse povedo ali razkažejo, saj je konflikt že zelo star. Med Palestinci vsak taksist tudi ve, v kateri šoli so begunci, in te odpelje tja.«

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 30, izid: 29. 7. 2014).

---