Isti teden, ko je naša novinarka obiskala Zdravo atmosfero, da bi se na lastne oči prepričala, kaj se tam dogaja, smo v uredništvo prejeli pričevanje nekega drugega udeleženca teh srečanj, ki pa nad doživetim ni bil tako navdušen kot člani društva. Priimek in ime na njegovo željo hranimo v uredništvu.

»Neki znanec me je prosil, ali bi se lahko udeležil srečanja skupine dobrih ljudi, ki želijo obrniti svet na bolje. Sešli smo se v ponedeljek zgodaj zvečer v spodnjih prostorih frančiškanske cerkve v Ljubljani. Znanec mi je gospoda Dragutina, za prijatelje Draga, predstavil pred vhodom na Prešernovem trgu. Bila je že trdna noč in člani skupine so se počasi nabirali in kapljali noter. Jaz pa sem se z Dragutinom zapletel v pogovor oziroma v njegov daljši monolog. Vmes se me je ves čas dotikal, me božal, gladil in tudi objemal. To mi ni bilo preveč všeč. Zato sem na koncu sam rekel, da nas notri čakajo.

Stopili smo v topel, dokaj majhen prostor, poln kipcev angelov in podobnih reči. Približno od petnajst do dvajset ljudi je sedelo na klopeh in čakalo začetek. Med njimi je bilo mogoče malo več žensk kot moških. Dragutin me je ob začetku srečanja predstavil skupini z odra in pomignil dekletu, ki je sedelo na moji levi. »Ti boš poskrbela zanj,« je rekel, ali nekaj podobnega: »Saj veš, kaj to pomeni.«

»To« je očitno pomenilo, da me bo med srečanjem božala in masirala po hrbtu. To mi spet ni bilo tako zelo všeč, saj me je življenje naučilo, da take reči vedno vsaj petnajstkrat preplačaš … A ker je bilo zelo prijetno dekle brez vsake negativne energije, sem si rekel: pa naj bo! Zakaj bi bil nevljuden?

Srečanje se je tako začelo. Nadaljevalo se je z monologom gospoda Dragutina, pravzaprav se niti ne spomnim več, o čem. Vem samo, da je z odra ob velikem kipu Jezusa na križu zelo energično pripovedoval poučne zgodbice, s posebnim poudarkom na štorijah iz vojske. Gospod Dragutin je sicer zelo motiviran govornik in med vsemi tistimi stavki se je našlo tudi kaj zanimivega … A nasploh me ni prepričal in sem se hitro začel dolgočasiti.

Moje nelagodje se je v popolno nenaklonjenost spremenilo kakšnih dvajset minut pozneje. Takrat je guru izmed poslušalcev k sebi na oder poklical petdesetletno gospo. Najprej jo je prijazno objel, zatem jo je pred sabo zasukal in jo izza hrbta z rokami zgrabil za dojki. Gospa se je zasmejala, pa tudi drugi niso prav nič protestirali – zdelo se je, kot da je to nekaj najbolj normalnega. Dragutin se je ob tem prijateljsko smejal in jo čez nekaj sekund poslal nazaj na svoje mesto.

Guru je nadaljeval monolog o duhovnih vrednotah, njegovi učenci so mu vmes postavili kakšno vprašanje. Čez četrt ure je na oder prišla neka mlajša punca – mislim, da je zamudila – in najprej poljubila nožni palec Jezusovega kipa. Potem jo je Dragutin objel, kar ji je bilo vidno všeč. Ko pa jo je z rokami obrnil za 180 stopinj, si je sama s kar nekaj nelagodja na obrazu pokrila dojke, kot da bi dobro vedela, kaj jo čaka. Guru se ni dal motiti. Po nekaj sekundah – vmes je z mimiko in glasom dajal vedeti, da to ni čisto nič takega in da se vsi skupaj samo malo hecajo – jo je poslal nazaj med poslušalce.

Sledila je nova faza predavanja. Sam sem se iz prostora izmuznil, kakor hitro sem se lahko. Znanec mi je pozneje povedal, da je tudi sam prekinil stike s skupino – tudi zato, ker da so člani vodji dajali kar nekaj denarja.«

 Zarja št. 40, 4. 10. 2016