»Niso še vsi padli, nekaj se jih je moralo obdržati na vejah. Nekaj fig mora še čakati name ...«

Nedvomno je Goran Vojnović mojster besede, ki mavrično opisuje notranje boje. Po Čefurjih in Jugoslaviji je Figa vsaj za eno figico drugačna od že videnega in prebranega izpod njegovega peresa. Samoanaliziranje postaja moderno, vendar je knjiga odlično napisana in prepričljiva, ker je tako krvavo iskrena. Poleg tega se veliko bralcev očitno ne naveliča vsega, kar diši po Jugoslaviji. To verjetno vedo tudi založniki, zato bi mogoče koga ta zaznavni komercialni vzgib lahko tudi zmotil. Avtor na skoraj štiristo straneh mojstrsko izrisuje redko viden pisateljski slog, ki najbrž še posebej prepriča tistega, ki ima tudi sam v življenju podobno izkušnjo razpadajoče družine. Kot je ugotavljal že marsikdo, tudi naše gore list dr. Trstenjak: izvirni greh se vleče kot jara kača. Od pradedka, dedka, očeta in sina do vnukov in pravnukov. Od čefurjev do Jugoslavije. Vse je ena in ista Figa.