Nekoč je bilo ...

Idilično življenje pod Krvavcem, v družinski hišici z vrtom, na katerem so se pasle kokoši, je presenetila gospodarska kriza. Uspešno podjetje z več kot štiridesetimi zaposlenimi je skorajda čez noč propadlo. Utečeno življenje, ko se ni bilo treba vsak dan spopadati s tem, koliko kaj stane, je začelo vse bolj bremeniti vprašanje, kako priti skozi mesec. Trenja so bila vse močnejša zunaj in znotraj družine, ki je – vsaj v obliki oče, mama in otroci – razpadla. Očka in mami sta vsak po svoje šla živet v dolino in iskat svojo novo resnico, novo življenje. In otroci z njima – čez teden pri mamici, vsak drugi konec tedna pa pri očku. Skorajda že slovenska klasika.

Živahno življenje sredi mesta

Ano sem spoznala pred nekaj leti. Pritegnila me je njena milina. Odmaknjeno prisotna. Pa vedno je bila oblečena zelo po svoje, lično. In tudi njeni otroci. Najprej nisem vedela, da je ostala sama s štirimi otroki. Bila sem zraven, ko jo je znanka vprašala, kako pa to, da so njeni otroci vedno tako lepo oblečeni. Ton je bil očitajoč in je namigoval, češ, kako si lahko, če si sama, brez službe, privoščiš taka oblačila. Ana je bila tiho in si mislila svoje, v meni je pa kar vrelo. Da, vedno so lepo oblečeni, in to v oblačila, ki jih dobijo od malo večjih vrstnikov. Ampak ta oblačila potem njihova mamica oplemeniti in so kot nova in še boljša kot iz trgovine, sem v mislih govorila tisti nevoščljivi privoščljivi gospe ... O tem, kako to mami kar tako mimogrede čara zvečer, malo pozneje! Ana je rodila štiri otroke. Najstarejši Leon se zdaj že nekaj let sam bojuje za preživetje, na kar je mami Ana še posebej ponosna, Aleksander, Nina in Ana pa so v šestem, četrtem in tretjem razredu še nekaj časa zavezani življenju z ločenimi starši. Otroci so ostali središče življenja obeh nekdanjih zakoncev in velikanski motiv, da vendarle še naprej vsak po svoje predano igrata najpomembnejšo vlogo. Mi smo bili na obisku v sredo, torej pri mamici, verjamemo pa, da je živahno tudi konec tedna, kadar so pri očku.

Aleksander je pekel piškote iz listnatega testa, kar sploh ni bilo prvič. Šestošolec je navdušen kuhar. Še posebej rad posnema Jamieja Oliverja in preizkuša njegove recepte. Sicer pa razmišlja, da bi postal arheolog ali arhitekt. Zanimata ga tako preteklost in odkrivanje neodkritih, z zemljo prekritih stvari kot priložnost, da bi sam gradil nove hiše. No, pa štirikrat na teden trenira nogomet. Lepotička Nina je že zdaj predana plesu in glasbi, najmlajši cuker, ki nosi ime po mami Ani, Ana torej, pa je najbolj samosvoja in je ni mogoče stlačiti v noben okvir, a se bo najbrž znala najbolj jasno in odločno postaviti zase, za kar koli se bo že odločila. Ko je bila v prvem razredu, se je predstavila takole: »Jaz sem Ana in maje se mi zob.«

Sami si ustvarjajo svoj medijski program

Seveda je mami Ana utrujena od vsakodnevnega boja za preživetje, vendar ima dober napajalnik moči. Polni jo ustvarjalnost; poleg otrok seveda. In ima odličen občutek, ki se ji je še posebej izoblikoval v zadnjih letih, da balastu ne dopusti vstopa v njihov mir in stanovanje, kjer živi s svojimi otroki. Zavrača predvsem vsiljene informacije, s katerimi smo bombardirani. Živijo brez televizijskih kanalov. Televizijo imajo, a za gledanje tistega, kar si sami izberejo v knjižnici. Tisto sredo, ko smo bili na obisku, je bil na sporedu glasbeni film Boychoir. Tudi radijske postaje se pri Ani ne vrtijo, nihče ne bere reklam, ne vpije evforično, kaj je treba kupiti in kaj poslušati. Mi smo najprej poslušali rusko klasično glasbo, pa potem nekaj meditativnega, kar pa je Aleksander hitro zamenjal za rockerski bend, češ da je tista glasba mišljena za pred spanjem.

Ana si tudi vzame čas za gledališče in opero, več kot marsikdo z več časa in denarja na voljo. Vstopnice pridejo do nje. Dobri ljudje so vsepovsod, ugotavlja Ana, ki je osredotočena na to, da v vsem, če se le da, išče in prepoznava dobro. Predstavo Pod svobodnim soncem si je šla kar dvakrat pogledat v Novo mesto. Vsak dan znova je hvaležna prijateljem, ki jo spodbujajo in ji pridejo naproti z dobrimi idejami. To se ji zdi bistveno: hvaležnost. Za to, kar je, kar ima, kar ji je dano.

Pesnica

Že dolga leta pa Ana piše pesmi. Pisanje je kot terapija, pravi. Najprej to. Potem ko kako misel, ki jo prešine in jo zapiše, prebere prijateljem, v tem prepoznajo večjo vrednost, kot jo vidi sama. In tako ji je prijatelj odprl vrata, da lahko svoje pesmi bere na literarnih večerih po knjižnicah in kulturnih domovih. Bere pesmi, ki ji jih narekuje življenje. Malo besed, ki veliko povedo. Poprime za vsako delo, najraje pa ljudem podarja lepe besede. Starim in onemoglim. Tistim, ki se poslavljajo. Tistim, ki se znajdejo v stiski. Kakršni koli. Vse več jih je, ki potrkajo pri njej. Sodeluje z upokojenskimi domovi, z društvom Z roko v roki, z medgeneracijskim centrom in nekaj kulturnimi društvi. Vodi delavnice, najraje navdihuje ljudi, da iz starih reči ustvarjajo novo.

Reciklaža
Razvedelo se je, da Ana ničesar ne vrže stran, da če se le da, iz starih reči ustvari nekaj novega. In tako nastajajo novi (preoblečeni) naslanjači, namizne lučke, blazine ... Najemniško stanovanje v Kranju je okrasila z na roke narejenimi okraski, ki so jih ustvarili z otroki. Pladenj za kužiko Špelo, slike na stenah, blazine na sedežni, ki so preoblečene v skupaj zložene in sešite zaplate iz starih oblačil. Obleke za svoje otroke, ki jih prinesejo prijatelji, predela, jih pošije, doda jim kako čipko, dve ali tri, pa je ... Krzno odsluženega imenitnega plašča še iz starih časov stare Ane je prišila na plašček male Ane ... Sama pa je bila tisti dan v turkizno modri barvi. Puli in suknjič je kupila za nekaj evrov (natančneje za dva) v trgovini iz druge roke, okoli vratu pa si je v istih barvah nakvačkala ogrlico. Na roki je nosila prstan, ki ga je krasil velik rubinast gumb. Ana se počuti kot prava bogatašinja – našla je tisto, kar številni tako mrzlično iščejo po trgovinah: srečo. In to z bolj ali manj prazno denarnico.

Življenje je lepo
Na obisku pri Ani je lahko tudi divje. Mnogo staršev bi kriče poskušalo postrojiti četico otrok. Vsak ima svoje želje, vsak ima svoje ideje, ki bi jih navdušeno rad predstavil občinstvu. Tudi skregajo se, a se potem zelo hitro objemajo in v tistem malem ljubkem prostoru najdejo vsak svoj prostor zase, kjer se neogroženo lahko razvijajo vsak v svojem ritmu. In mama z njimi, ki si to bivanje jemlje kot velikanski privilegij. Čeprav je na videz šibka, je v sebi neverjetno močna ženska, ki lahko hkrati plete novo zapestnico, daje navodila otrokom za domače naloge, ki jih še čakajo, pomeša večerjo na štedilniku in nama s fotografinjo pomaga pri uresničevanju našega načrta, da v objektiv in besede ujamemo utrip življenja, kakršno je. Brez retuše.

P. s.: In lepo brez polne denarnice. Mogoče še bolj.

P. s. s.: Pa še to je povedala, preden sva se s fotografinjo poslovili, da bi še enkrat izbrala prav tako življenje. Nič ne bi spreminjala. Naučila se je sprejemati stvari, kakršne so. Drugače ni šlo.