Arhiv PJ, Irena Herak, Tamara Bizjak

Člani Akademije Grammy, teh je skoraj 10 tisoč, trenutno glasujejo v prvem krogu in izbirajo nominirance v 84 kategorijah, ti bodo javnosti predstavljeni konec novembra. Za grammyjevsko nominacijo torej stiskamo pesti, še prej pa lahko Perpetuum Jazzile 25. novembra ujamemo v ljubljanski Hali Tivoli. Pripravljajo nič manj kot spektakel. 

Veste, kakšen privilegij je, da so nam dosegljivi takole od blizu, ko pa si jih želijo na mnogih koncih sveta?! Naj že končno pridejo v ZDA, jim pišejo, čeprav so tam že navduševali leta 2013. Pa so ljudje še žejni njihove glasbe, in ne pozabimo – njihove energije, njihovega navdušenja. Pevce seveda poganja ljubezen do glasbe, neusahljiva lakota po tistih norih in edinstvenih občutkih, ki jih preplavijo na odru, ko odpojejo zadnji ton in držijo v pesti nekajtisočglavo občinstvo. Ampak brez prijateljstva med člani, ki se na tri ure trajajočih vajah dobivajo dvakrat na teden, ne bi bili to, kar so. Perpetuum Jazzile je strast in je način življenja.

Če so vsi tako zgovorni kot naši trije sogovorniki Nataša Jovanović, Klemen Brezavšček in Karin Možina, mora vladati na vajah stroga disciplina, saj drugače neukrotljivo žubori. »Perpetuum Jazzile ni samo vokalna skupina, je tudi socialno-humanistična skupina, ki izboljšuje življenja. Nikoli nimamo dovolj PJ!« s smehom v očeh, a resno pove Nataša. Ne blefira, saj se od njih ne more ločiti že 21 let, ko se je takrat še zboru Gaudeamus pod vodstvom Marka Tirana pridružila zaradi oglasa v časopisu.

»Člani se med sabo zelo razlikujemo, najdete vse od zdravnikov, strojnikov, akademskih glasbenikov do gospodinj, in prav v tej skupini sem se naučila sprejemati drugačnost – kakorkoli čudno se morda sliši. Tukaj sem spoznala ljudi, s katerimi bi se sicer najbrž težko srečala,« prida Novogoričanka Karin, ki je del družine PJ osem let, medtem ko se je Klemen iz Kranja vanjo »rodil« pred šestimi leti. Med pogovorom dobim občutek, da bi o njihovih prigodah lahko napisali knjigo ali vsaj strip, ampak najpomembnejša zgodba ta hip je poleg čakalnice za grammyjevsko nominacijo tista o prihajajočem koncertu Le Spectacle.

Spektakel glasov in luči

Koliko dela je vloženega v pripravo takega koncerta, se ne da izmeriti v urah, poleg rednih vaj so imeli še intenzivne, na te sta prišla tudi belgijska kreativca, režiser avstralskega rodu Martin Michel in koreografinja Brigitte Derks, ki sta s članico PJ in »hišno« koreografinjo Nastjo Vodenik pripravila koreografske novosti, popolno gibalno preobrazbo.

Z belgijskimi umetnikoma, ki sta jih vzpodbudila k premiku v vizualno-plesni podobi, so jih povezali belgijski partnerji, ki so najprej postali navdušenci nad Perpetuum Jazzile in se jih pripeljali poslušat na enega izmed slovenskih koncertov, nato pa še v Švico. Potem pa sta jim kar organizirala koncerte v Bruslju, Parizu in Antwerpnu.

V Tivoliju bodo torej nastopili s svojimi edinstvenimi glasovi in priredbami, pri petih skladbah se jim bo prvič pridružila tudi instrumentalna skupina iz Belgije, ampak v dobesedno drugačni luči, saj bo za vizualne učinke na najvišji ravni poskrbela vrhunska belgijska produkcijska ekipa Painting With Lights. Projekt je zasnovan z mislijo na preboj na francosko govoreči trg na začetku naslednjega leta, ko bodo spotoma še osupljali v Berlinu.

Njihov pristop k petju iz čistega veselja je sila resen, zagrizen in profesionalen, čeprav to ni njihova služba in imajo »normalne« službe, obveznosti na fakultetah ipd. Petje in ples sta sila zahtevni stvari. »Vaje za ta koncert so napornejše, saj poleg petja vadimo še ples. To je tudi fizično zelo naporno, tako da sem si začela kondicijo izboljševati še s tekom, da se okrepim,« pojasni Karin.

Naj podražimo še, katere vrhunce koncerta nam obljubljajo: uspešnice sodobnih pop izvajalcev, kot sta Sia in Justin Timberlake, uspešnico Michaela Jacksona z aktualnim sporočilom za današnji čas in udarni novi priredbi dveh velikih slovenskih bendov.

Zvestoba do groba

Perpetuum Jazzile moraš živeti, kar pomeni, da se morajo pevci delu »običajnega« življenja v resnici skorajda odpovedati. A v zameno dobijo občutke, ki se jih ne da kupiti. To šteje, zaradi tega so del te pevske družine, ki je že nekaj let najprepoznavnejši slovenski izvozni izdelek. Lahko smo ponosni na te mlade, ki stremijo za iskrenimi čustvi in »izvažajo« veselje. Lahko bi se popolnoma razprodali, se udinjali pri kakšni veliki založbi, a so raje neodvisni, imajo vajeti v svojih rokah, se razdajajo pod lastnimi pogoji in skrbijo, da njihov žar ne ugasne, da se ne priplazijo utrujenost, zasičenost in naveličanost. To vžge tudi pri mednarodni publiki, ki jih je vzela za svoje. Tisti, ki jih odkrijejo, jim ostanejo zvesti. In kot je nekdo komentiral: odlični ljudje za fantastično muziko.

Posebne vrste demokracija

Skupina nadaljuje dolgoletno glasbeno sodelovanje s svojim mentorjem, svetovno priznanim strokovnjakom vokalne glasbe, Švedom Pedrom Karlssonom, vodijo pa jo člani Andraž Slakan, Nastja Vodenik, Ana Marčun, Kristjan Virtič in Mateja MacKenzie Zwitter.

Rekord

Pred štirimi leti so dvakrat zapored razprodali areno Stožice in z 20.000 obiskovalci držijo rekord med domačimi in tujimi izvajalci na tem prizorišču. V zadnjih 15 letih delovanja so gostovali na odrih v Rusiji, Estoniji, Braziliji, Argentini, Nemčiji, Avstriji, Švici, Italiji, Franciji, Veliki Britaniji, ZDA, Kanadi, Srbiji, Ukrajini, Makedoniji, Belgiji ter na Hrvaškem, Kitajskem in Nizozemskem.

 Oboževalci. Njihovi oboževalci so pripravljeni prevoziti na stotine kilometrov, da bi jih slišali. Neka Američanka je celotno ameriško turnejo vozila za njihovim avtobusom. Pošiljajo jim nakit, sladkarije, posebne majice (Karin, ki je nekje povedala, da je njen najljubši film Čarovnik iz Oza, je dobila takšno z motivom iz tega filma).

Dogodivščin za izvoz

Poleg izgubljenih čevljev, za katerimi je potem treba plezati po odrski konstrukciji, in letečih mikrofonov po odru – ti zlahka odletijo ob plesu rok – se je zgodilo tudi to, da so na bencinski postaji pozabili eno od pevk, da jim je tri minute pred nastopom na Kitajskem zmanjkalo elektrike, glavna varovalka je izdihnila med koncertom, pa so nadaljevali brez ozvočenja, pokvarjen avtobus so popravili kar člani skupine, prav tako so fantje prestavili avto ob cesti, mimo katerega se njihov avtobus ni mogel prebiti.

Nekoč je eden od pevcev hotel napovedati naslednji komad, pa je med potjo do mikrofona umetniški vodja zaigral že intonacijo za naslednjo pesem, zato se je pevec, namesto da bi se obrnil in vrnil med pevce, naredil malce manj sumljiv krog po odru. Ta manever so sopevci poimenovali častni krog in so to prvino naredili še na nekaj naslednjih koncertih. Vsakič so iz prijavljenih prostovoljcev izžrebali kandidata, a zanj sta vedela samo predhodnik in tisti, ki bo častni krog izvajal, in ta je kadarkoli med koncertom izvedel častni krog. »Nekaj najbolj smešnega je bilo, ko si kar sredi koncerta videl nekoga, ki gre po odru – in včasih so bili to ljudje, za katere si sploh ne bi mislil, da si to drznejo. S tem častnim krogom smo prenehali, ker se je nekdo ustrašil za naš ugled,« se smeje Klemen.

Zlati kilavec

Tako se imenuje nagrada za posebne dosežke oziroma najbolj priljubljenega člana PJ, letno jo podeljujejo na njihovi novoletni zabavi. Na njej poleg hrane ne manjka zabavnih točk – v lastni režiji, seveda. Zlatega kilavca si je naš sogovornik Klemen pridobil z zanimivim dejanjem pred mediji. »Ko smo se vračali iz Kitajske preko Pariza, je bil naš let iz Pariza v Ljubljano prvi po terorističnem napadu. Naš predstavnik za stike z mediji je letel v Ljubljano že prej, mi smo bili v drugi ekipi, in ob našem pristanku je bilo na Brniku ogromno medijev. Takoj sem pomislil: Vau, kako dobro je naš predstavnik za odnose z javnostmi opravil posel! Mislil sem, da so čakali nas! K meni pristopi televizijska novinarka in me vpraša, kakšni so občutki, jaz pa odgovorim: Izjemno dobri! Res je bilo fajn! Ko že vse navdušeno razložim, doda: Kaj pa v Parizu na letališču, kakšno je stanje po terorističnem napadu? Takrat se mi je šele posvetilo!«

Garanje. Snemanje novega videospota je bilo garaško delo. »Vsi fantje smo nosili hlode, za katere so nam dan prej dejali, da so težki 50 kilogramov, in smo seveda odmahnili z roko, češ, to bomo pa že zmogli. Posekali so jih pa dan prej in so bili dvakrat težji. Nosili smo jih 12 ur gor in dol, nazaj v klanec, pa spet dol.« Dekleta so jo, če izvzamemo vstajanje ob 4. uri, bolje odnesla. Gozdarji torej ne bodo nikoli? Klemen se pohvali, da znajo tudi sekati drva, sam pa zna tudi kaj zašvasati (pravilna slovenska beseda – variti – nima takega žmohta, op. a.).

Galerija

Mateja Jordović Potočnik