Šimen Zupančič

Kozma Ahačič je po duši sicer zgodovinski jezikoslovec, a mu je vseeno uspelo premagati »urok« in avtoriteto profesorja Jožeta Toporišiča, ki je pred 40 leti napisal hudo znanstveno slovnico. Slovnici dr. Ahačiča pa sta poljudnoznanstveni, za vsakdanjo rabo, za osnovno- in srednješolce in za vse ljubitelje slovenščine. Na knjižni polici bi zato vsak Slovenec moral imeti vsaj eno. »Slovenščina sem jaz,« pravi Kozma in kajpak se gre strinjati. Mi vsi smo namreč slovenščina. In radi moramo imeti svoj jezik, z njegovimi posebnostmi vred. Saj je samo naš.

Kakšen jezik je slovenščina?

Na prvi pogled deluje zapleteno, ker imamo sklone, dvojino … hkrati pa zanj tujci, ko se ga dobro naučijo, obvladajo sklone in druge oblike, radi rečejo, da ni preveč zapleten. Vse slovenske čase se lahko naučimo v eni uri, ker so preprosti: delam, sem delal, bom delal, bi delal.

Francoščina je dosti težja, kajne?

Med jeziki je, kar se tiče učenja, najlažje razumeti razlike, če jih razdelimo med sintetične in analitične jezike. Pri angleščini na primer lahko zelo hitro zelo veliko povemo – ker ni sklonov, dovolj je, da znamo nekaj besed. Zelo težavni pa ti jeziki postanejo po nekaj letih učenja, ko se moramo zelo truditi, da zelo malo napredujemo. Slovenščina pa je tako imenovani sintetični jezik: to pomeni, da ima obilo sklonov, obilo različnih oblik, različnih osnov, a ko se vseh teh oblik »napiflamo«, jo je precej preprosto govoriti. Pri vsakem jeziku smo bolj ali manj na istem: če je lažji na začetku, je težji na koncu in nasprotno. (smeh)

Je slovenščina lep, pesniški jezik?

Slovenščina sem jaz. Mi vsi smo rojeni v nekem jeziku, razen tistih, ki so dvo- ali večjezični. V tem jeziku sanjamo in razmišljamo. Če hočemo ali ne, je to jezik, do katerega moramo gojiti najgloblja čustva. Zato je nemogoče reči, da ti jezik, ki ga govoriš, ni všeč. Potem sam sebi nisi všeč.

Ali telefoni in računalniki škodijo rabi pravilne slovenščine ali ne?

Sodobna tehnologija ni toliko zaznamovala jezika samega, kot je zaznamovala način njegove rabe, strokovnjaki temu rečemo zvrstnost. Vsaj mladi namreč po teh napravah večinoma komunicirajo v pogovornem jeziku, ne več v knjižnem. Pisma smo pisali v knjižnem jeziku, saj smo si morali zanje vzeti čas. Zdaj pa pišemo bolj po domače, saj s pisanjem večkrat nadomeščamo pogovor. A s tem ni nič narobe. Pomembno je le, da se zavedamo, da to ni knjižna slovenščina. Če potem kakšen učenec v takšnem jeziku napiše SMS strogemu učitelju, se to verjetno ne konča dobro. (smeh) Po drugi strani pa lahko omenimo Twitter, kjer objavljamo zelo kratka besedila. Jezikoslovci so večkrat presenečeni, da je tam raven jezika večinoma kar visoka. Celo raba smeškov ima v elektronski komunikaciji zelo predvidljiva pravila. Ljudje radi zapisujemo logično, zato je knjižni jezik sploh nastal – ker se radi dobro razumemo.