revija Zarja

To zgodbo bom začela s praženim krompirjem. Takšnim, kot ga naredi Egipčan in ki vas prisili, da se vrnete v gostilno po ta posebni okus. To je pravi slovenski praženi, »tenstan« krompir, res pa je, da ščepec zelišč in kulinarični dotik, ki ga doda Mohamed, to tradicionalno jed povzdigneta na drugačno raven. In temu rečemo posrečeno prepletanje (najmanj) dveh kultur in kulinarik. Mohameda sem torej spoznala, ko sem jedla njegov praženi krompir. In potem sem na ta krompir prišla še enkrat in še enkrat ...

Ljubezen ne pozna meja. Pred desetimi leti je v hotelu, v katerem je imel poslovni sestanek, zagledal Slovenko Aido, ki je bila v Aleksandriji na turističnem obisku. Ker Mohamed zaupa svoji intuiciji in temu, kar sporočajo energije – v članku jih bom večkrat omenila, je sledil svojemu občutku, da je to ženska njegovega življenja. Naklonjenost med njima je bila obojestranska, tako da se je Aida kmalu vrnila v Egipt. In ker ljubezen ne pozna meja in ovir, sta se kmalu zatem poročila in zaživela v njegovem rodnem mestu. Po letu dni je Aida zanosila. Ko je bila tik pred porodom, se je odločila, da bo hčerko Miriam rodila v Ljubljani. Ker je imel Mohamed sodne počitnice, je prišel za njo.

Nato pa mu je Aida dejala, da si želi, da bi vsi skupaj živeli v Ljubljani, kar je bilo za Mohameda šok. Moral bi pustiti uspešno delo, svojo odvetniško pisarno, s katero se je po osmih letih dela uspešno uveljavil. Moral bi se ločiti od družine in prijateljev. In Mohamed izhaja iz zelo ugledne intelektualne družine. Njegov oče je bil general, mati pomočnica finančnega ministra, ena sestra je psihologinja, druga profesorica grško-rimske zgodovine in književnosti. Zelo so povezani. Z odločitvijo je odlašal tudi zaradi pomislekov, ali bo v Ljubljani lahko uspešno zaživel in zaslužil toliko, da bo lahko preživel družino. Zdaj prizna, da je bil takrat v hudem stresu.

»Ko so mi v roke položili Miriam, pa ni nič več odločal razum. Odločilo je srce. Dve leti pozneje se je rodil še Aly. Ko so se v Egiptu začeli revolucionarni nemiri, je bilo dokončno odločeno, da bomo ostali v Sloveniji. Misel, da se v moji ljubljeni državi zdaj prepletata vera in politika, se mi je upirala. V Aleksandriji smo živeli tako, da je bilo nevljudno kogar koli vprašati, kakšne vere je. Bili smo takšna mešanica, da večja ne bi mogli biti. Zame je bilo nepredstavljivo in nesprejemljivo, da bi bilo od zdaj naprej tako zelo drugače,« pojasnjuje Mohamed.

Učil se je pri Japoncu. Na začetku se mu je bilo najtežje navaditi na slovensko hrano. V Egiptu je bil vajen šest dni v tednu jesti morsko hrano, le en dan meso. Zdaj je bilo nasprotno. Prve tri jedi, ki so mu bile zelo všeč, so bile prekmurska gibanica, praženi krompir in golaž. »Potem sem začel raziskovati, poskušal sem tradicionalne slovenske jedi kombinirati z vsem, kar ponuja slovenska narava, in se približati okusom, ki mi ugajajo,« pripoveduje Mohamed.

Mohamed ni bil nikoli kaj več kot ljubitelj dobre hrane. Ni bil kuhar. Nato pa je ob neki priložnosti v ljubljanski restavraciji s sušijem opazoval pri delu japonskega kuharja Fujito in postal z njim dobesedno obseden. Ponudil se mu je za pomočnika, da bi ga lahko opazoval pri delu. 

Več v reviji Zarja št. 14, 4.4.2017